Ko mi je hči v zaklenjeni kopalnici rekla »Mami, zdaj pa pokliči policijo«, sem dojela, kaj vse sta otroka že vedela
»Mami, zdaj pa pokliči policijo. Oba naju je strah, a ne vidiš?«
Nika je to rekla čisto potiho. Njen šestletni brat Vid je sedel v banji v nogavicah in si z dlanmi tiščal ušesa. Z drugo roko sem držala kljuko, čeprav sem vrata že zaklenila. Na drugi strani je Andrej še enkrat sunil vanje. S police je padel lonček z zobnimi ščetkami.
»Odpri, Maja. Saj ne bom nič.«
Pred tremi minutami mi je zbil telefon iz roke, ker sem mu rekla, naj ne zbuja otrok. Pobral ga je Vid. To sem sestavila šele pozneje: medtem ko sem jaz gledala, ali bo Andrej spet dvignil roko, je moj sin zlezel pod kuhinjsko mizo po moj telefon.
Poklicala sem 113. Ženski na drugi strani sem povedala naslov, potem pa rekla: »Oprostite, ne vem, če je to za policijo.«
»Je še pred vrati?« me je vprašala.
Takrat sem zmogla samo reči ja.
Ko sta prišla policista, je Andrej govoril skoraj normalno. Da sva se sprla zaradi položnic. Da sem otroke po nepotrebnem zaprla v kopalnico. Slišala sem ga skozi vrata in za kakšno sekundo sem si zaželela, da bi mu verjela še jaz. Če bi bil kriv samo prepir zaradi položnic, bi lahko naslednje jutro vstali in živeli naprej.
Odprla sem šele, ko se mi je policistka predstavila in rekla, da Andrej ni več na hodniku. Vid ni hotel iz banje. Nika je pa takoj vprašala, ali mora jutri v šolo.
Andrej je noč preživel v policijskem pridržanju. Policistka mi je pojasnila še, da so mu izrekli prepoved približevanja in da me bodo obvestili o nadaljnjem postopku. Ko je odšla, sem šla trikrat preverit vhodna vrata. Četrtič me je na hodniku ujela Nika.
»A ima oči še ključ?«
Nisem vedela. Tudi če bi vedela, ji tisti večer ne bi znala odgovoriti tako, da bi ji bilo kaj lažje.
Zjutraj je pozvonila soseda Marjeta. Vid je pod mizo stresel kosmiče, tako ga je vrglo pokonci. Nika ga je prijela za rokav. En sam zvonec, pa sta oba vedela, kaj narediti.
Marjeta mi je prinesla kruh. Rekla je, da je ponoči vse slišala, potem pa pogledala proti stopnicam in dodala: »Veš, moj je rekel, naj se ne vtikam.«
»Pa bi se lahko,« sem rekla.
Nisem se ji niti zahvalila za kruh. Popoldne sem ji hotela napisati sporočilo, pa nisem vedela, ali bi se ji opravičila ali jo vprašala, kolikokrat je že slišala.
Poklicala me je tudi Andrejeva mama, Jožica. Najprej je vprašala, ali sta otroka jedla. Potem je rekla, da je Andrej sicer res zadnje čase malo preveč pil, ampak da mu bodo v službi obrnili hrbet, če se razve.
»Nika je morala meni reči, naj pokličem policijo,« sem ji povedala.
Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho.
»Saj ji ne bo treba o tem govorit v šoli?«
Ravno to me je zabolelo. Ker bi še dan prej mogoče tudi jaz najprej pomislila na to.
Razredničarki sem napisala samo, da je bila pri nas ponoči policija in da bo Nika ostala doma. Nika je šla naslednji dan vseeno k pouku. Rekla je, da noče, da sošolke mislijo, da ima gripo, in ji zasedejo mesto pri kosilu. Domov je prinesla petko iz matematike. Zvečer je oblekla pižamo v kuhinji, ker v kopalnico ni hotela sama.
Na centru za socialno delo me je bilo sram vprašati za denar. Še prejšnji mesec sva na papirju imela dve plači. Zdaj sem imela do petnajstega na računu sto šestinosemdeset evrov, obrok za stanovanje pa je bil več kot trikrat tolikšen. Ko sem pregledala najine izpiske, sem prvič videla, koliko je Andrej v zadnjih mesecih nakazal na športne stave. Denar, za katerega mi je rekel, da ga je posodil bratu.
Socialna delavka me je vprašala, koga lahko pokličem, če se Andrej pojavi pred blokom. Jaz sem ji pa iz čistega miru rekla: »A mi lahko pomagate ugotoviti, kako naj plačam vrtec?«
Iz torbe sem potegnila zmečkano položnico. Položila jo je predse in rekla: »Dajva najprej tole pogledat.« Šele takrat sem se zjokala. Ne zato, ker bi bila položnica najhujša stvar. Ker sem jo prvič nekomu pokazala, ne da bi zraven razlagala, da je pri nas drugače vse v redu.
Jožica mi je čez nekaj dni po telefonu prebrala, kar ji je Andrej naročil zame. Da ga je sram. Da se bo šel zdravit. Potem je prišlo še: »Samo povej jim, da otrok ni udaril.«
Res ju ni. Vid pa je od tiste noči spal v hlačah od trenirke, ker je hotel biti oblečen, če bo treba ven. To mi je povedal mimogrede, ko sem mu iz predala vzela pižamo. Sedla sem zraven njega na posteljo in mu rekla, da ni njegova naloga paziti, kdaj bomo morali od doma. Pokimal je. Hlač si tisti večer še ni slekel.
Najbolj me je presenetilo, ko je Nika v nedeljo vprašala, ali oči ve, da je dobila petko. Skoraj sem ji rekla: »Po vsem tem te to zanima?« Pa sem se ugriznila v jezik. Tudi meni je tisto jutro pri kavi manjkalo, da bi se usedel nasproti in mi prebral kakšno neumno novico. Manjkal mi je in še vedno sem se ga bala. Zakaj bi morala ona pri enajstih znati to bolje razvozlati kot jaz?
Rekla sem ji, da mu za petko lahko pove, ko se odrasli dogovorimo, kako bodo stiki potekali varno. In da policije nisem poklicala zaradi nje. Poklicala sem jo zato, ker je bilo prav, da jo pokličem, in ker bi morala to storiti že prej.
»Saj vem,« je rekla in mi porinila zvezek pod nos. »Ampak poglej, tole nalogo sem samo jaz prav rešila.«
Sedla sem k njej in pogledala račun. Do konca mi ga je razložila.
Včasih se še vprašam, koliko časa bi čakala pred tistimi vrati, če bi bila v kopalnici sama. Zdaj me bolj skrbi, kako naj Niki pokažem, da ji nikoli več ne bo treba biti pogumnejša od mene.