Moj sin je babico vprašal, ali ga je sram pokazati sosedom. Takrat sem se nehal pretvarjati, da smo družina.
»Babi, a ko pridejo sosedi, moram jaz domov?«
Jaka je stal sredi kuhinje z napol pojedeno potico v roki. Mama je obstala ob pomivalnem koritu. Oče je še naprej gledal poročila, le glasnost je zmanjšal.
»Od kod ti pa take neumnosti?« sem vprašal.
Sin je pogledal mene, potem njo.
»Prej je rekla dediju, da bi bilo boljše, če greva pred četrto. Ker pridejo oni od čez cesto.«
Mama si je brisala že suhe roke. Jaz pa sem nenadoma spet imel petnajst let in čakal, da mi razložita, zakaj sem ju razočaral.
Pri sedemintridesetih sem živel sam s sedemletnim sinom v najemniškem stanovanju v Kranju. Z njegovo mamo Petro sva se razšla, ko je imel štiri leta. Po razhodu je odšla na Primorsko, kjer je dobila službo z izmenskim delom. Jaka je ostal pri meni, v svojem vrtcu, pozneje šoli. Imela sva dogovor o stikih in preživnini, a so obiski pogosto odpadli.
Nikoli mu nisem rekel, da ga je zapustila. Tudi kadar sem v petek zvečer sam pospravil pripravljen nahrbtnik nazaj v omaro.
Moja starša sta živela dvajset minut stran, v hiši z brezhibno trato in sobo, ki je bila še vedno »moja«, čeprav v njej nisem smel premakniti niti zavese.
Ko sem povedal, da bo Jaka živel z mano, je oče odložil žlico.
»Otrok potrebuje mater. Ti pa cel dan delaš.«
»Zato vaju sprašujem, ali bi ga ob četrtkih lahko pobrala v vrtcu.«
Mama je pogledala očeta.
»Midva sva svoje otroke že vzgojila.«
To sem razumel. Res sem. Oče je imel težave s srcem, mamo so boleli kolki. Nisem pričakoval, da bosta tekala za njim po igrišču. Bolelo me je nekaj drugega: nihče ni vprašal, kako je Jaka.
Prvo leto sem klical skoraj vsako nedeljo. Vabil sem ju na kosilo, nosil risbice, pošiljal fotografije. Mama je odgovarjala s kratkim »Lepo«, oče največkrat sploh ne.
Ko sem neko soboto pripeljal Jako brez predhodne najave, me je mama ustavila že pri vratih.
»Drugič prej pokliči. Ne moremo kar tako.«
Za njo je bila miza pogrnjena za moje sestro, njenega moža in njuni hčerki.
Jaka je tisti večer vprašal, ali je bil poreden, ker je pozvonil dvakrat.
Sestra Maja mi je pozneje rekla, naj neham vse jemati osebno.
»Saj veš, kakšna sta. Težko se navadita.«
»Na kaj? Da ima njun vnuk modro bundo namesto zelene?«
»Daj, no. Na celo situacijo.«
Ta izraz sem zasovražil. Celo situacijo. Kot da sva s sinom razlita voda, ki jo je treba obrisati, preden kdo pride.
Potem se je res malo umirilo. Mama je za Jako začela kupovati jogurte, ki jih je imel rad. Oče mu je nekoč pokazal star zaboj z orodjem. Za rojstni dan je dobil kuverto s petdesetimi evri.
Oprijel sem se teh malenkosti. Preveč sem se jih oprijel, zdaj to vidim.
V službi v skladišču sem prosil za stalno dopoldansko izmeno. Zaradi tega sem izgubil dodatke. Ko se je pokvaril pralni stroj, sem tri tedne pral pri sodelavcu. Staršema nisem povedal, ker sem že slišal očetov odgovor: da bi moral prej misliti.
Jaka pa je začel pred obiski spraševati, kaj sme povedati.
»A lahko povem, da sva imela za večerjo palačinke?«
»Seveda.«
»Dedi je zadnjič rekel, da to ni kosilo.«
Takrat sem se še zasmejal. Rekel sem, da dedi včasih preveč godrnja. Nisem hotel iz vsake pripombe narediti prepira. Danes me je sram, koliko stvari sem skril pod tisti svoj: saj ni tako mislil.
Tisto nedeljo s potico pa nisem več mogel.
»Mama, zakaj morava pred četrto?«
»Ne pred otrokom,« je rekla potiho.
»Saj je otrok slišal.«
Oče je ugasnil televizijo.
»Ljudje sprašujejo. Kje je njegova mama, zakaj ga imaš ti. Tvoja mama je utrujena od razlaganja.«
Jaka je položil potico na krožnik. Čisto previdno, da ni naredil drobtin.
»Lahko rečemo, da je v službi,« je ponudil.
Nisem takoj vstal. To si še danes očitam. Najprej sem sedel tam in čakal, ali bo kdo rekel, da se mu ni treba skrivati.
Ni bilo nič.
Potem sem mu oblekel bundo. Mama je za nama nesla vrečko jabolk.
»Spet pretiravaš. Saj mu nič nočeva.«
Vrečke nisem vzel. V avtu sem se tresel tako močno, da nekaj časa nisem mogel spraviti ključa v ključavnico.
»Ati, a si zaradi mene jezen?«
Obrnil sem se k njemu.
»Ne. Niti malo zaradi tebe.«
Tri tedne nisem poklical. Mama je poslala sporočilo, ali sva zdrava. Odgovoril sem, da sva. Potem me je poklicala Maja: oče je bil v bolnišnici zaradi motnje srčnega ritma.
Šel sem sam. Prinesel sem mu copate in polnilnik. V bolniški sobi je bil videti manjši kot doma v svojem naslanjaču.
»Kje je mali?« je vprašal.
»Pri prijatelju.«
Dolgo je gladil rob odeje.
»Saj ga imava rada.«
»Potem mu morata to tudi pokazati.«
Začel je govoriti o zdravju, letih, o tem, da danes vsi zahtevamo preveč. Tokrat ga nisem prekinil, a tudi odnehal nisem.
»Ne prosim vaju za varstvo. Prosim, da pred njim ne govorita, kot da je z njegovo družino nekaj narobe.«
Pogledal je proti vratom.
»Ne vem vedno, kaj naj mu rečem.«
»Za začetek ga lahko vprašaš, kako je bilo v šoli.«
Po odpustu je poklical dvakrat. Prvič je govoril večinoma o zdravilih. Drugič je Jako vprašal o plavanju. Sin je potem še deset minut hodil po stanovanju s telefonom v roki, čeprav sta že končala.
Obiski so zdaj kratki in vedno sem zraven. Če se začnejo pripombe o Petri ali o tem, kakšen bi moral biti pravi dom, jih ustavim. Mama pravi, da ob meni pazi na vsako besedo. Jaz ji odgovorim, da je Jaka prej počel isto.
Nista postala drugačna človeka. Še vedno sta zadržana, bolna in hitro utrujena. Ne pričakujem čudeža. Tudi Jaki ne obljubljam več, da bo naslednjič zagotovo lepše.
Prejšnji teden je narisal našo družino. Mene, sebe in najino mačko. Babice in dedka ni bilo. Nisem ga prosil, naj ju doriše.
Še vedno si želim, da bi imel stare starše. Ampak ali mu jih res dajem, če mora pri njiju ves čas paziti, da ne bo preveč on sam?