Oče me je pred polno dvorano označil za družinsko razočaranje. Ko sem mu končno rekla dovolj, je mama prvič vstala od mize
»Petra nam je prinesla vnukinjo, Maja pa še vedno prinaša perilo domov,« je rekel oče v mikrofon.
Za mizami v gasilskem domu se je zaslišal smeh. Nekdo je zaploskal. Stala sem pri pladnju z narezkom in držala vilice, kot da sem pozabila, čemu služijo.
»Ati, nehaj,« je rekla sestra.
Oče je zamahnil proti njej.
»Saj se hecamo. Pri dvaintridesetih bi pa res že lahko kaj pokazala. Poglejte Petro: služba, hiša, družina. Tale naša pa …«
Pogledal me je in počakal, da bi se nasmehnila. Tako kot vedno.
Tokrat se nisem.
Bila je njegova petinšestdesetletnica. Dva večera sem pekla pecivo, uredila fotografije za projekcijo in iz svojega zadnjega denarja naročila torto. Perilo sem tisti mesec dvakrat oprala pri starših, ker se mi je pokvaril pralni stroj.
Tudi to je postalo dokaz, da sem nesposobna.
Odložila sem vilice in odšla na stranišče. Za menoj je prišla mama.
»Maja, ne delaj zdaj prizora.«
Gledala sem jo v ogledalu. Marija, moja mama, ki mi je še dopoldne po telefonu tarnala, kako težko je z njim.
»On ga dela.«
»Veš, kakšen je. Danes ima praznik.«
Nisem ji znala odgovoriti. Vzela sem plašč in odšla skozi stranski izhod. Torta je ostala v hladilniku.
V avtu sem sedela skoraj eno uro. Nisem jokala takoj. Najprej sem računala, koliko mi ostane do plače, če kupim rabljen pralni stroj.
Tako je bilo pri meni. Ko je preveč bolelo, sem računala.
Oče Franc je imel nekoč obrt in rad povedal, da si je vse ustvaril sam. Pri tem je pozabil na mamino plačo iz trgovine, njene večere za računi in babičino parcelo.
Petra je bila pridna po njegovih merilih. Končala je farmacijo, se poročila in začela graditi. Jaz sem po drugem letniku pustila fakulteto, ker nisem več spala in sem pred izpiti bruhala.
Doma smo temu rekli lenoba.
Zaposlila sem se v administraciji majhnega podjetja pri Škofji Loki. Plačevala sem najemnino za garsonjero in obroke za avto. Delala sem, kuhala, hodila k zobozdravniku na obroke. Nič posebnega. Samo življenje, ki ga je oče ob nedeljah razstavil na napake.
Mamo sem vseeno obiskovala. Nekdo jo mora poslušati, sem si govorila.
Dva meseca po praznovanju sem spoznala Roka. Prišel je v naše podjetje zaradi dokumentacije za prenovo poslovnih prostorov. Imel je uspešno projektantsko podjetje in blatne čevlje, za katere se je trikrat opravičil.
Ko me je povabil na kavo, sem mislila, da potrebuje še kak podpis.
Na tretjem srečanju me je vprašal, zakaj se opravičim, preden povem svoje mnenje.
»Ker ponavadi ni pravo,« sem rekla in se zasmejala.
On se ni.
Ni mi kupil novega življenja. To je pomembno povedati. Ni plačal mojih dolgov in me odpeljal v stanovanje, kjer bi bilo vse nenadoma lahko. Ko sem omenila pokvarjeni stroj, je poiskal serviserja, potem pa sprejel, da bom račun poravnala sama.
Ob njem sem prvič doživela, da lahko rečem ne, pa človek ne utihne za tri dni.
Seveda sem mu sprva težko verjela. Če je zamudil z odgovorom, sem bila prepričana, da sem kaj pokvarila. Če me je pohvalil, sem čakala na ampak.
Nekega večera sem mu povedala za očetov govor.
Dolgo je molčal.
»In kaj je naredila mama?«
»Rekla mi je, naj ne delam prizora.«
Stisnil je ustnice, potem pa vprašal:
»Kaj bi pa ti takrat potrebovala od nje?«
Začela sem jokati. Ne zaradi očeta. Zaradi tega vprašanja.
Spomladi sem se naročila v svetovalnico. Prvič sem sedela pred neznanko in očeta zagovarjala skoraj celo uro. Da je garal. Da ni znal drugače. Da tudi njemu ni bilo lahko.
Potem me je vprašala, ali je bilo meni.
Počasi sem začela opažati stvari, ki sem jih prej kar pogoltnila. Očetove klice med službo. Mamino prošnjo, naj se mu opravičim za odhod s praznovanja. Svoj strah, ko je na zaslonu zasvetila njegova številka.
Ko sem doma povedala za Roka, se je očetov glas spremenil.
»Projektantsko podjetje? No, končno si pa nekaj pametnega izbrala.«
Takrat sem prvič jasno rekla:
»Rok ni moj dosežek. Moj partner je.«
Oče se je zasmejal. Mene pa je še dve uri bolel želodec.
Prvi skupni obisk smo imeli junija. Mama je pripravila pečenko. Petra je prišla s hčerko, ki je pod mizo sezula oba copata.
Nekaj časa je bilo skoraj lepo.
Potem je oče Roku začel razlagati, da me mora malo spraviti v red. Naj dokončam šolo, naj neham zapravljati za najemnino, naj se zgledujem po sestri.
»Saj vidiš, potencial ima, samo nekdo jo mora voditi.«
Rok je odložil pribor. Pogledal me je, ne očeta.
Srce mi je razbijalo. Pod mizo sem pritisnila stopala ob tla.
»Ne govori tako o meni.«
Oče je obstal z vilicami pred usti.
»Kaj sem pa zdaj rekel?«
»Da potrebujem nekoga, ki me bo spravil v red. Ne potrebujem tega. In ne bom več sedela tukaj, če me boš poniževal.«
»A zdaj boš pa zaradi njega—«
»Ne zaradi njega. Jaz ti govorim.«
Mama je začela pobirati krožnike, čeprav še nihče ni pojedel.
»Dajmo lepo kosilo do konca …«
»Mami, prosim. Enkrat ne pospravljaj tega za njim.«
Roke so se ji ustavile.
Oče je porinil stol nazaj.
»V moji hiši me ne boš učila.«
Vstala sem. Rok tudi, brez besed. Pri vratih sem komaj zadela rokav jakne.
Potem je vstala še mama.
»Saj te ne uči, Franc. Prosi te, da nehaš.«
Oče jo je gledal, kot da je spregovoril nekdo drug.
Tisti večer mi je Petra poslala sporočilo: »Oprosti, ker sem tolikokrat ostala tiho.«
Dobila sva se naslednjo soboto, sami, brez otrok in mož. Povedala sem ji, da sem ji leta zavidala. Ona je priznala, da je pred vsakim obiskom preverjala, ali je hiša dovolj pospravljena, da oče ne bo našel nove teme.
To ni izbrisalo moje jeze nanjo. Nama je pa omogočilo prvi pošten pogovor.
Z mamo je šlo težje. Še vedno je včasih rekla: »Saj ni mislil tako.« Takrat sem končala pogovor. Naslednjič me je poklicala brez očetovih sporočil in vprašala, kako sem.
Oče se ni čudežno spremenil. Enkrat sem zaradi pripombe spet odšla. Zdaj pokliče redkeje, vendar včasih vpraša o moji službi in počaka na odgovor. Za rojstni dan mi je napisal samo: »Vse najboljše, Maja.« Sporočilo sem shranila, čeprav sem bila malo jezna nase.
Še vedno si želim njegovega odobravanja. Samo ne pristajam več na vse, da bi ga dobila.
Včasih se sprašujem, koliko nedelj bi še presedela za tisto mizo, če ne bi prvič vstala. Je tudi vas bolj kot odhod bolelo to, da vas nihče ni prosil, naj ostanete drugače?