Tašča je sredi dopusta odločila, da bom plačala apartma za vse. Tokrat sem namesto denarnice vzela hčerko in odšla.

»Ti boš poravnala apartma, saj imaš med nami najboljšo plačo,« je rekla tašča in čez mizo potisnila listek z zneskom tisoč štiristo štirideset evrov.

V rokah sem držala nož, s katerim sem hčerki rezala breskev. Odložila sem ga tako nerodno, da je zarožljal ob krožnik.

»Kako, jaz? Rekli smo, da si razdelimo.«

Marija je segla po kavi.

»Saj smo družina, Maja. Ne bomo zdaj na dopustu šteli vsakega evra.«

Pogledala sem Mateja. Moj mož je strmel v telefon, čeprav sem videla, da je zaslon ugasnjen.

V apartmaju v Izoli nas je bilo sedem. Midva z osemletno Niko, njegova starša, njegova sestra Petra in njen sin. Dve spalnici, raztegljiv kavč in kuhinja, kjer so se predali zatikali. Nič razkošnega. Ampak julija na obali tudi navaden teden stane več, kot si lahko mirno privoščimo.

Z Matejem sva imela kredit za stanovanje v Kranju. On je delal v skladišču, jaz v računovodstvu manjšega podjetja. Zaslužila sem približno tristo evrov več od njega. V njegovi družini je to očitno pomenilo, da imam nekje skrit še en račun brez dna.

Začelo se je nedolžno.

»Boš ti vzela račun, pa naslednjič mi?«

Naslednjič se nikoli ni zgodil.

Plačala sem kosilo za Francov rojstni dan. Kupila meso in pijačo za prvomajski piknik. Na izletu v toplice sem poravnala vstopnice, ker je Petra pozabila denarnico. Ko sem ji pozneje omenila denar, je rekla, da sem gotovo pozabila, kolikokrat je ona Niki kupila sladoled.

Vedno sem si rekla: pusti, ni vredno prepira.

Matej je govoril isto.

»Saj veš, kakšna je mama. Ne misli slabo.«

Ampak najino varčevanje je kopnelo. Marca sem prestavila pregled pri zobozdravniku, ker je avto potreboval nove zavore. Aprila sem tri večere primerjala cene pralnih strojev. Maja pa sem za taščin rojstni dan spet plačala račun za vse.

Doma sem tisti večer jokala med zlaganjem perila.

»Ne gre za eno kosilo,« sem rekla Mateju. »Gre za to, da nihče niti ne vpraša več.«

Objel me je in obljubil, da bo naslednjič drugače.

Zato sem za dopust zahtevala jasen dogovor. Najemnina se deli na tri dele: midva, njegova starša in Petra. Hrano kupujemo iz skupne blagajne. Matej je pred menoj poklical mamo in ji to povedal.

Slišala sem njen odgovor: »Ja, ja, bomo že.«

Zame je to pomenilo dogovor. Zanjo, kot sem izvedela v Izoli, očitno konec neprijetnega pogovora.

Matej je ob rezervaciji nakazal tristo evrov akontacije z najinega skupnega računa. Preostanek je bilo treba poravnati dan po prihodu. Tašča je tisto jutro govorila z lastnico, potem pa je pri zajtrku razdelila obveznosti, kot bi razporejala skodelice.

»Midva z očetom sva že v letih. Petra je sama z otrokom. Vidva pa oba delata.«

»Tudi midva imava otroka.«

»Ne primerjaj. Tebi gre dobro.«

Petra je mazala maslo na kruh in molčala. Franc je vstal ter odnesel svojo skodelico v korito.

»Matej?« sem rekla.

Počasi je dvignil pogled.

»Dajmo pojest, potem se bomo zmenili.«

»Ne. Zmenili smo se že doma.«

Marija je odložila žličko.

»Če ti je pa tako težko kaj narediti za nas, bi lahko povedala prej.«

V prsih me je stisnilo. Spet to. Ne vprašanje, ali imam denar. Vprašanje, ali sem dovolj dobra, da ga dam.

»Težko mi je, ker ste se odločili namesto mene.«

»Nihče te ne sili,« je odvrnila. »Samo mislila sem, da ti družina kaj pomeni.«

Matej je zavzdihnil.

»Maja, prosim. Ne pred Niko.«

Takrat sem pogledala hčerko. Sedela je čisto pri miru, breskev pa je ostala nedotaknjena.

»Ati, saj je mami rekla, da ne more,« je tiho rekla.

Nihče ni odgovoril.

Vstala sem in šla v spalnico. Roke so se mi tresle, ko sem odpirala potovalko. Nisem pakirala lepo. Majice sem tlačila med brisače, eno nogavico sem trikrat pobrala s tal.

Matej je prišel za menoj.

»Kaj delaš?«

»Grem domov.«

»Zaradi računa?«

Obrnila sem se proti njemu.

»Ne govori, kot da sem izgubila živce zaradi kave. Obljubil si mi.«

Sedel je na rob postelje.

»Kaj naj naredim? Mama bo rekla, da sem jo pustil na cedilu.«

»Mene pa lahko?«

Nekaj časa je gledal v tla. Čakala sem. Res sem čakala, da bo vstal in šel v kuhinjo povedat, da dogovor velja.

Ni šel.

Niki sem rekla, naj vzame kopalke s stojala. Vprašala je, ali je ona kaj naredila narobe. Pokleknila sem prednjo in jo prijela za roke.

»Nič, ljubica. Odrasli se moramo nekaj dogovoriti.«

V kuhinji je Marija glasno rekla, da danes nihče več ne zna potrpeti. Tokrat ji nisem odgovorila.

Mateju sem pri vratih povedala, da bom plačala najin dogovorjeni delež. Akontacija je bila že poravnana, razliko mu bom nakazala. Ostalo naj razdelijo, kakor smo se zmenili.

»Avto vzamem jaz. Domov lahko prideš z očetom.«

Na parkirišču sem komaj zadela odprtino ključavnice. Potem sva z Niko nekaj minut samo sedeli v vročem avtu. Šele ko sem nehala jokati, sem prižgala motor.

Doma sva za večerjo jedli makarone s sirom. Nika je zaspala na kavču. Telefon se je oglasil malo po deseti.

Matej.

»Prihajam z očetom. Samo odložil me bo.«

Ko je prišel, je ostal na hodniku, še vedno obut.

»Povedal sem jim, da bova plačala tretjino. Mama je rekla, da si me obrnila proti njim.«

Počakala sem.

»Rekel sem ji, da sem jaz tebe pustil samo. Že večkrat.«

Takrat sem se zjokala. Ne zato, ker bi bilo vse rešeno. Ker prvič nisem morala dokazovati, kaj se je zgodilo.

Preostanek so poravnali sami. Marija me skoraj dva meseca ni poklicala. Petra mi je poslala kratko sporočilo: »Lahko bi povedala bolj mirno.« Odpisala sem ji, da sem prej več let govorila mirno.

Z Matejem sva šla na nekaj pogovorov v svetovalnico. Težko je priznal, da je moj denar uporabljal tudi za to, da se njemu ni bilo treba prepirati s starši. Meni pa ni bilo prijetno priznati, koliko jeze sem skrivala za besedami »saj bom jaz«.

Zdaj se še vedno obiskujemo. Ni tako sproščeno kot prej, čeprav se včasih vprašam, komu je takrat sploh bilo sproščeno. Pred kosilom ali izletom se dogovorimo, kdo kaj plača. Če dogovora ni, nas ni zraven.

Prejšnjo nedeljo je Marija pri kosilu vprašala, ali bi naročili še sladico. Pogledala je mene, nato pa rekla: »Vsak zase, seveda.«

Prikimala sem. Za zdaj je bilo to dovolj.

Še vedno me zaboli, da sem morala oditi, da so me vzeli resno. Je res sebično nehati plačevati za mir, če ta mir ves čas manjka prav tebi?