Tašča je hotela moje podedovano stanovanje, mož pa je rekel: »Če nas imaš rada, boš podpisala.« Takrat sem prvič izbrala sebe.
»Če nas imaš rada, boš podpisala,« je rekel Tomaž in porinil kemični svinčnik čez mizo.
Njegova mama Majda je sedela nasproti mene. Z nohtom je potrkala po listu, na katerem sta bili napisani njuni imeni. Moje stanovanje. Vsakemu polovica.
»Saj ostane v družini,« je rekla.
Pogledala sem moža. Čakala sem, da bo vsaj vprašal, zakaj sem nenadoma tako bleda. Namesto tega je zavzdihnil, kot da sem spet jaz tista, ki komplicira.
Stanovanje v Kranju sem podedovala po babici Ivanki. Dvainštirideset kvadratov, star parket in balkon, na katerem sva poleti jedli paradižnik kar s kruhom. Ni bilo veliko, ampak bilo je odplačano. Pri moji plači v trgovini je to pomenilo, da sem lahko ponoči spala.
Tam smo živeli že štiri leta. Jaz, Tomaž in najina osemletna Neža. Midva sva spala na raztegljivem kavču, Neža pa v majhni spalnici. Vsak večer sem zlagala posteljnino v zaboj in vsako jutro pazila, da je zadrga ne bi uščipnila za prste.
Več prostora bi nam res prišlo prav.
Majda je imela veliko štirisobno stanovanje v Škofji Loki. Po tastovi smrti je živela sama. Ko je prvič predlagala, naj se preselimo k njej, sem bila celo ganjena.
»Neža bi imela svojo sobo in še prostor za pisalno mizo,« je rekla. »Ti pa ne bi več vsak večer raztegovala tistega kavča.«
Šele pozneje je omenila pogoj.
Moje stanovanje bi prepisala nanjo in na Tomaža. Oddajala bi ga, z najemnino pa bi pokrivali stroške skupnega gospodinjstva in prenovo njene kopalnice.
»Zakaj pa ne ostane moje?« sem vprašala.
Majda je odložila skodelico.
»Ker jaz vama tudi odpiram svoj dom. Nekaj zaupanja mora biti na obeh straneh.«
Njeno stanovanje bi ostalo njeno. To se ji ni zdelo pomembno.
Tomažu tudi ne.
Tisti večer s kemičnim svinčnikom nisem ničesar podpisala. Liste sem pustila na mizi in rekla, da potrebujem čas.
V avtu je Tomaž molčal do doma. Ko sva parkirala, je še nekaj trenutkov držal volan.
»Mamo si ponižala.«
»Samo vprašala sem, zakaj bi podarila stanovanje.«
»Podarila? Meni bi ga podarila? Jaz sem tvoj mož.«
To je izrekel tako prizadeto, da sem se skoraj opravičila.
Potem sem pomislila na babičine roke. Zadnji dve leti sem ji pred službo pripravljala zajtrk, po službi pa hodila po zdravila in menjavala rjuhe. Stanovanje mi je zapustila z oporoko. Vedela je, da nimam prihrankov in da me skrbi vsaka večja položnica.
Nisem mogla vsega tega odpraviti z enim podpisom samo zato, da ne bi bil nihče užaljen.
Naslednje tedne se je pritisk preselil v vsakdan.
Ko je Neža delala nalogo za kuhinjsko mizo, je Tomaž pripomnil, da bi pri babici že imela svojo pisarno. Ko je zmanjkalo tople vode, je rekel, da se nekateri očitno radi stiskamo v luknji.
Neko nedeljo je Majda pred Nežo rekla:
»Jaz bi vam rada pomagala, ampak mamica se boji, da ji bomo kaj vzeli.«
Neža me je pogledala čez krožnik.
»A se potem ne bomo preselili?«
»O tem se bomo pogovorili odrasli,« sem rekla.
Glas se mi je tresel. Tomaž je rezal meso in gledal v krožnik.
Doma sem ga prosila samo eno stvar.
»Ne dovoli, da me tvoja mama postavlja pred otroka kot krivca.«
»Potem pa nehaj zavirati vse skupaj.«
Tisto noč sem ležala ob njem na kavču in poslušala hladilnik. Od človeka, s katerim sem imela otroka, sem bila oddaljena nekaj centimetrov, pa mu nisem znala povedati ničesar več.
Nato me je poklical brat Rok.
»Slišim, da boš delila babičino stanovanje. Potem lahko najprej izplačaš mene.«
Sedela sem v garderobi v službi, še v delovni halji.
»Kaj naj ti izplačam?«
»Svoj delež. Saj nisem bil nič manj njen vnuk.«
Zapuščinski postopek je bil končan že pred leti. Rok je za oporoko vedel. Od dedka je prej dobil parcelo, na kateri je pozneje postavil hišo. Takrat je rekel, da je pošteno, da stanovanje nekoč dobim jaz.
Zdaj se tega ni več spomnil tako.
»Tvoja tašča pravi, da je stanovanje vredno vsaj sto petdeset tisoč. Meni pa niti deset ne moreš dati?«
Šele takrat sem dojela, da je Majda klicala tudi njega.
Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla, da je hotela preprečiti zamere med sorojencema.
»S tem, da mu razlagaš, koliko je vredno moje stanovanje?«
»Če nimaš ničesar skrivati, te pogovor ne bi smel motiti.«
Odložila sem. Prvič sem ji odložila sredi stavka. Potem sem se tresla še deset minut, kar malo bedno, ampak tako je bilo.
Pri odvetnici sem porabila denar, ki sem ga hranila za nov pralni stroj. S seboj sem prinesla sklep o dedovanju in Majdin osnutek pogodbe.
Pojasnila mi je, da Rok na podlagi same zahteve nima pravice do izplačila. Tudi Tomaž s poroko ni postal lastnik moje dediščine. Če bi podpisala prepis, pa bi bilo drugače.
Domov sem prišla z mapo pod roko in prvič brez potrebe, da bi se opravičevala.
»Stanovanje bom prodala,« sem rekla Tomažu.
Vstal je od mize.
»Torej boš uničila družino zaradi denarja.«
»Ne. Nočem ostati brez vsega zato, da boste verjeli, da vas imam rada.«
Rekel je, da bo šel k materi. Najbrž je čakal, da ga ustavim. Gledala sem ga, kako v športno torbo tlači nogavice, in nisem rekla nič.
Prodaja je trajala skoraj štiri mesece. Med ogledi sem pospravljala igrače in odpirala okna, potem pa v kopalnici jokala, ker sem prodajala tudi zadnji prostor, ki je dišal po babičinem življenju.
Rok mi je poslal še dve jezni sporočili. Odgovorila sem mu, da denarja ne bom delila in da se lahko pogovoriva, ko pogovor ne bo več zahteva po nakazilu.
Po prodaji sem zase in za Nežo najela manjše dvosobno stanovanje. Večino kupnine sem spravila na svoj račun, ločeno od denarja za vsakdanje stroške. Tokrat sem hotela naslednji dom izbrati počasi.
S Tomažem urejava razhod. Neži nisem rekla, da je kdo slab. Rekla sem ji, da odrasli včasih ne znamo več živeti skupaj, ona pa za to ni kriva.
Zadnji večer v babičinem stanovanju sem s podboja odlepila listke z Nežinimi izmerjenimi višinami. Spravila sem jih v mapo k pogodbi.
Še vedno me boli, da sem morala oditi. Ampak ali bi res ostala družina, če bi morala za mir najprej oddati vse, kar je bilo moje?