Hčerki sem prepisala hišo, da bi lahko začela znova. Ko sem ostala brez vsega, me ni potrebovala — zdaj me kliče v solzah
»Mami, samo ne prekini. Prosim. Nimam nikogar drugega.«
Telefon sem držala nad koritom. Iz pipe je tekla mlačna voda, v drugi roki sem stiskala razpokano skodelico. Hčerinega glasu nisem slišala skoraj osem mesecev.
»Kje je Andrej?« sem vprašala.
Na drugi strani je nekaj zaropotalo. Potem jok.
»Šel je. Račun je prazen. Stanovanje moram zapustiti do petka.«
Zaprla sem pipo. V moji garsonjeri je postalo tako tiho, da sem slišala sosedov televizor skozi steno.
Prva misel je bila: pridi domov.
Druga me je zabolela precej bolj. Kam?
Nekoč sva s hčerko govorili vsak dan. Tjaša me je poklicala med vožnjo v službo, iz trgovine, včasih samo zato, da sem poslušala, kako meša kosilo. Po moževi smrti je ob nedeljah prihajala k meni na juho. Sedela je na istem stolu kot v osnovni šoli in s prsti pobirala zapečene robove potice.
»Midve bova vedno skupaj držali,« mi je rekla po pogrebu.
Verjela sem ji. Ne malo. Čisto.
Hišo pri Celju sva z možem gradila skoraj dvajset let. Najprej sva živela spodaj, zgoraj je bil še gol beton. Delala sem v šolski kuhinji, on v delavnici. Vsaka nova okenska polica je pomenila nekaj, čemur sva se prej odpovedala.
Ko je umrl, sem imela odplačano hišo, star avto in nekaj prihrankov za streho. Nisem bila premožna. Bila sem pa varna.
Tjaša in Andrej sta prišla nekega novembrskega večera. Prinesla sta kremne rezine in mapo papirjev.
Njegova obrt je zašla v težave. Govorila sta o neplačanih računih, prispevkih, zamujenih obrokih. V Franciji naj bi ju čakala dobra poslovna priložnost, potrebovala sta samo denar za začetek.
»Če zdaj zapreva dolgove, bova lahko zadihala,« je rekla Tjaša.
Jaz sem gledala njene pogrizene nohte.
Najprej sem dovolila hipoteko za njun kredit. Potem sem dala še prihranke, ker prvi znesek očitno ni zadoščal. Vsakič je bilo nekaj nujnega. Samo še to, mami. Samo do pomladi.
Ko sem začela spraševati, je Andrej utihnil, Tjaša pa zajokala.
»A misliš, da bi te jaz ogoljufala?«
Sram me je bilo že tega, da sem pomislila na možnost.
Pozneje sta predlagala prodajo hiše. Zame je prevelika, sta rekla. Stopnice, kurjava, vrt. Iz kupnine bi poplačali kredit, meni kupili manjše stanovanje, ostanek pa vložili v njun začetek v Franciji.
»Vse bom uredila jaz. Ti si imela dovolj skrbi.«
Prepisala sem ji hišo. Pri notarju so mi razložili, da ji podarjam lastništvo. To sem razumela. Nisem pa zares dojela, kaj pomeni, da obljuba o mojem stanovanju ostaja samo med nama.
Ko sem omenila pisni dogovor, me je Tjaša pogledala tako prizadeto, da sem odnehala.
Podpisala sem, ker je bila moja hči. Danes mi je težko priznati, ampak takrat se mi je to zdelo dovolj.
Tudi avto sem prepisala nanjo. Rekla je, da ga bosta potrebovala za pot. Sama sem do trgovine lahko šla peš.
Hiša se je prodala spomladi. Do nakupa mojega stanovanja naj bi bila začasno v najemu. Tjaša mi je pomagala zložiti posodo v škatle in na eno napisala: MAMINA KUHINJA.
Tisto škatlo imam še vedno pod posteljo.
Prve tri najemnine je plačala ona. Potem je bilo treba v Franciji doplačati varščino, kupiti opremo, premostiti zamudo pri nakazilu.
»Samo ta mesec pokrij sama,« mi je rekla.
Naslednji mesec spet.
Ko sem zahtevala, naj mi pove, koliko denarja je še ostalo, je zavzdihnila.
»Mami, ne morem zdaj še tebe nositi na hrbtu.«
Sedela sem na robu postelje. Na kolenih sem imela položnice. Najemnina je vzela več kot polovico moje pokojnine.
»Tjaša, jaz sem ti dala hišo.«
»Saj te ni nihče silil.«
Tega stavka ne znam pozabiti. Včasih se mi oglasi v glavi čisto nepričakovano, ko tehtam jabolka ali čakam pri zdravniku.
Šla sem po pravni nasvet. Odnesla pogodbe, bančne izpiske in sporočila. Govorili smo o možnostih, dokazih, stroških. Nekaj dokumentov sem zahtevala še od hčerke. Ni jih poslala.
Nisem bila brez možnosti. Bila sem pa utrujena, prestrašena in brez denarja za dolgotrajen spor. Mapo sem spravila v predal. Še danes ne vem, koliko je bilo v tem obupa in koliko strahu, da bi jo dokončno izgubila.
Tri leta sem se učila živeti na osemindvajsetih kvadratih. Pozimi sem ogrevala samo toliko, da se ni rosilo po oknih. Prijateljici Marjeti sem lagala, da mi meso ne diši več.
Tjaša je pošiljala slike iz Francije. Nova sedežna, večerja na terasi, izlet. Včasih sem sliko povečala in iskala stvari, ki sem jih poznala. Enkrat sem zagledala svoj prt.
Potem so tudi slike nehale prihajati.
Zdaj je jokala v telefon.
Andrej je odšel k drugi. Pogodba za delo ji je potekla, prihrankov ni bilo. Govorila je hitro, lovila sapo in ponavljala, da ni vedela, komu naj reče.
»Lahko pridem k tebi? Samo za nekaj časa.«
Pogledala sem svojo posteljo, mizo z dvema stoloma in stojalo za perilo pred radiatorjem.
»Kaj se je zgodilo z denarjem od hiše?«
Utihnila je.
Tokrat nisem zapolnila tišine namesto nje.
»Porabila sva ga,« je nazadnje rekla. »Za dolgove. Za posel. Potem še za življenje.«
»In moje stanovanje?«
»Mislila sem, da nama bo uspelo zaslužiti nazaj.«
Naslonila sem se na pult. Kolena so se mi tresla.
»Jaz pa sem mislila, da me ne boš pustila brez doma.«
Tjaša je tiho rekla, da jo je sram. Da me zato ni klicala. Hotela sem ji verjeti. Hkrati sem se spomnila vsakega večera, ko sem sedela ob telefonu in si izmišljala razloge zanjo.
Prosila sem jo, naj me pokliče naslednji dan.
Tisto noč nisem spala. Zjutraj sem odprla mapo s pogodbami in poklicala Marjeto. Prvič sem ji povedala vse.
Ko se je Tjaša spet oglasila, sem imela pred sabo napisanih nekaj stavkov, ker sem vedela, da bom sicer popustila.
»Za vozovnico ti bom pomagala. Pri meni lahko ostaneš štirinajst dni. Potem potrebujeva konkreten načrt za delo in sobo. Kreditov ne bom jemala. Ničesar več ne bom podpisovala.«
»Mami, saj nisem zato klicala …«
»Ne vem, zakaj si. Rada bi spet vedela, kdaj ti lahko verjamem.«
Obe sva jokali. Tokrat ji nisem rekla, da je vse v redu.
V petek jo grem iskat na postajo. Doma bom pospravila stojalo za perilo in raztegnila kavč. Mape pa ne bom skrila nazaj v predal.
Še vedno sem njena mama. Ali ji lahko odprem vrata, ne da bi ji znova prepustila vse ključe?