Prazan hladilnik, polno srce: Zgodba o sinu, ki noče oditi

»Dario! Spet ni ničesar v hladilniku!« moj glas je odmeval po hodniku, prepojen z utrujenostjo in skrbjo. V kuhinji je bilo hladno, v zraku je visela tišina, ki je bolela bolj kot lakota. Hladilnik je sameval, v njem sta bila le dva jogurta in pol prazna steklenica mineralne vode. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, kot bi hotele poudariti praznino v meni.

Dario je počasi prišel iz svoje sobe, v trenirki, z razmršenimi lasmi in podočnjaki. »Saj sem rekel, da bom šel v trgovino kasneje,« je zamomljal in se izognil mojemu pogledu. Vedno ista zgodba. Vedno isti izgovori.

Včasih sem bila ponosna na svojega sina. Bil je bister otrok, radoveden, poln idej. A nekje na poti je nekaj počilo. Po diplomi iz računalništva je dobil službo na daljavo in se nikoli več zares ni vrnil v svet. Prijatelji so se oddaljili, punce ni imel že leta. Dneve preživlja za računalnikom, ponoči gleda serije ali igra igrice. Včasih ga slišim, kako se smeji sam sebi ali pa jezno udari po mizi.

Moj mož Jože je drugačen. »Pusti ga, saj dela! Danes je tako – mladi ostajajo doma, ni več kot včasih!« mi pravi vsak večer, ko mu potožim. A jaz čutim drugače. Vsak dan bolj me stiska v prsih, ko gledam sina, ki tone v svojo osamo.

Nekega večera sem sedela za mizo in gledala stare fotografije. Dario s kolesom na Pohorju, Dario s prijatelji na morju, Dario z diplomo v roki in iskrico v očeh. Kje je ta iskrica? Kje je tisti fant?

»Mami, a bo kaj za jest?« me je prekinil iz spominov. Pogledala sem ga in skoraj zajokala. »Dario, kdaj boš začel živeti? Kdaj boš šel ven? Kdaj boš si ustvaril svoje življenje?«

Zamrznil je na mestu. »Zakaj mi vedno težiš? Saj delam! Saj nisem brezposeln!«

»Ampak ne živiš! Samo obstajaš!« sem mu zabrusila.

V tistem trenutku sem vedela, da sem šla predaleč. Njegove oči so se napolnile s solzami in brez besed je odšel v svojo sobo. Vrata so se tiho zaprla.

Jože me je pogledal čez rob časopisa: »Kaj si pa zdaj naredila? Saj veš, da je občutljiv.«

»Ne morem več! Ne morem gledati, kako propada pred mojimi očmi!« sem šepnila.

Tisto noč nisem spala. Premlevala sem vsak pogovor zadnjih let. Kje sva ga zgrešila? Sva bila preveč zaščitniška? Sva mu dala premalo odgovornosti? Ali je svet res tako težak za mlade?

Naslednji dan sem šla v službo kot robot. V trgovini sem srečala sosedo Marijo.

»Kako pa kaj Dario? Ga že kaj vidiš zunaj?«

»Ah, dela od doma… Saj veš…« sem zamomljala.

Marija me je pogledala s tistim sočutnim pogledom, ki me je zabolel globoko v duši.

Ko sem prišla domov, je bil Dario še vedno zaprt v sobi. Na vratih sem pustila krožnik z večerjo.

Zvečer sem sedla k možu. »Jože, morava nekaj narediti. Tako ne gre več.«

»Kaj pa naj narediva? Ga vrževa ven? Saj ni klošar!«

»Ne vem… A če ga ne bova spodbudila k spremembi, bo ostal tukaj za vedno.«

Tisti teden sem začela brati članke o odraslih otrocih doma. Vsi so govorili o tem – visoke najemnine, negotove službe, tesnoba mladih… A nihče ni omenjal bolečine staršev.

Nekega popoldneva sem zbrala pogum in potrkala na sinova vrata.

»Dario? Lahko govoriva?«

Tišina. Nato tih »Ja.«

Sedla sem na rob postelje. Računalnik je bil prižgan, na zaslonu so utripale vrstice kode.

»Dario… oprosti za tisti večer. Samo… skrbi me zate.«

Pogledal me je s trudnimi očmi. »Vem, mami… Ampak ne razumete… Zunaj je vse tako… težko. Vsi pričakujejo nekaj od mene. Prijatelji imajo otroke, kredite… Jaz pa… nimam ničesar.«

Srce mi je počilo še enkrat. »Ampak imaš mene in očeta. In imaš sebe. Samo… mogoče bi ti pomagalo, če bi poskusil kaj novega? Morda kakšen tečaj ali izlet? Lahko greva skupaj.«

Dario se je nasmehnil prvič po dolgem času: »Mogoče res.«

Tisti vikend sva šla skupaj na Rožnik. Hodila sva počasi, a vsak korak je bil zmaga.

Doma se stvari niso spremenile čez noč. Hladilnik je bil še vedno pogosto prazen, prepiri niso izginili. A nekaj se je premaknilo.

Nekega dne mi je Dario rekel: »Mami… razmišljam, da bi šel živet na svoje. Ni še čisto gotovo… Ampak mogoče bi poskusil.«

Objela sem ga in jokala od sreče in strahu hkrati.

Danes še vedno živimo skupaj. Dario išče stanovanje in počasi gradi samozavest. Jaz pa se vsak dan sprašujem: Ali smo kot starši naredili dovolj? Ali smo ga preveč zaščitili ali premalo spodbujali? In koliko mladih v Sloveniji živi isto zgodbo kot mi?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi potisnili svojega otroka iz gnezda ali bi ga še naprej varovali pred svetom?