Mož mi je za vsak nakup zahteval račun. Ko je izvedel, da skrivaj delam na osnovni šoli, mi je vzel ključe.

»Ključe pusti na mizi. Z mojim avtom se ne boš vozila lagat ljudem.«

Gregor je stal pred vrati. V rokah je držal mojo pogodbo za delo na osnovni šoli, še prepognjeno tam, kjer sem jo stlačila med položnice. Za njegovim hrbtom je naš devetletni Žan sedel na stopnicah v pižami.

»Samo štiri ure na dan,« sem rekla. Kot da bi morala prositi odpuščanja za prekršek.

»Torej si imela čas iskati službo. Zame pa nikoli nimaš časa.«

Pred šestimi leti sem vodila obračun plač v manjšem podjetju pri Celju. Poznala sem roke, predpise, sodelavce. Ko je zmanjkalo denarja za novo streho, sem prispevala svoje prihranke. Takrat je bila hiša najina, čeprav je bila napisana nanj.

Ko je Žan začel zbolevati v vrtcu, je Gregor predlagal, naj za nekaj časa ostanem doma.

»Jaz zaslužim več. Brez veze, da ti bolniške uničujejo službo. Eno leto, potem bova videla.«

Tudi jaz sem bila utrujena od vročin, nočnega preoblačenja postelje in klicev iz vrtca. Zato sem pristala.

Eno leto je postalo šest.

Najprej sva ukinila moj račun, ker je bilo po njegovem neumno plačevati dvojne stroške. Za gospodinjstvo mi je nakazoval na predplačniško kartico. Potem je začel pregledovati račune.

Zakaj dražji jogurti? Zakaj nov zvezek, če starega še ni popisal? Zakaj kava z Natašo, saj imam aparat doma?

Nataša je moja sestra. Sčasoma sem jo nehala vabiti, ker je Gregor po vsakem obisku našel razlog za prepir. Enkrat je bila preglasna, drugič je Žanu prinesla predrago darilo.

Prijateljicam sem odpovedovala srečanja. Lažje je bilo napisati, da nimam časa, kot razlagati, zakaj pri osemintridesetih nimam desetih evrov, o katerih mi ne bi bilo treba poročati.

Enkrat sem na blagajni pustila vložke in jabolka, ker na kartici ni bilo dovolj denarja. Gregorju sem poslala sporočilo.

Odpisal je: »Sem ti v ponedeljek nakazal. Nauči se razporejati.«

V avtu sem jokala tako tiho, da me Žan z zadnjega sedeža ne bi slišal.

Jeseni je prinesel domov nov telefon. Zase.

Istega večera sem prosila za denar za zobozdravnika. Že tri tedne me je bolelo pod plombo.

»A ne moreš počakati do naslednjega meseca?«

Gledala sem škatlo njegovega telefona na pultu. Prvič mu nisem začela razlagati, zakaj me res boli.

Naslednji dan sem v knjižnici odprla spletno stran ljudske univerze. Našla sem tečaj za osvežitev računovodskega znanja. Nisem potrebovala novega poklica. Potrebovala sem dohiteti leta, ki sem jih preživela med pralnim strojem in njegovimi vprašanji.

Natašo sem poklicala izpred knjižnice.

»Nekaj bi te prosila. Samo ne bodi jezna, ker se tako dolgo nisem oglasila.«

Plačala mi je tečaj. Ko sem ji obljubljala, da bom vse vrnila, me je prekinila.

»Najprej mi povej, kako si. Za denar bova že.«

Skoraj sem odložila. Od sramu, ne od jeze. Potem sem ji povedala za kartico.

Predavanja sem spremljala dopoldne, ko je bil Gregor v službi, Žan pa v šoli. Prenosnik je bil star in se je pregreval. Podlagala sem ga z dvema knjigama, zapiske pa skrivala v škatlo z zimskimi šali.

Ni šlo gladko. Pri prvem preizkusu sem obstala pred nalogo, ki bi jo nekoč rešila mimogrede. Bila sem prepričana, da sem vse pozabila.

Predavateljica mi je po pouku rekla: »Znanje se vrne. Ne tako hitro, kot bi hoteli, ampak se.«

Nekaj tednov pozneje je osnovna šola v sosednjem kraju objavila nadomeščanje za polovico delovnega časa v računovodstvu. Prijavo sem popravljala tri večere.

Na razgovoru sem imela pretesne hlače iz prejšnje službe. Ravnateljica Petra me je vprašala, zakaj se vračam po tolikšnem premoru.

»Ker znam to delati,« sem rekla.

Glas se mi je zatresel. Ampak povedala sem.

Ko so me izbrali, sem odprla svoj račun. Začela sem delati v času, ko je Gregor mislil, da sem doma. Pred njegovim prihodom sem hitela pripravljat kosilo, da ne bi ničesar opazil. Ja, tako je bilo. Ponosna sem bila nase in hkrati prestrašena zaradi vsakega zamujenega avtobusa.

Enajsti delovni dan je na šolskem parkirišču srečal znanca, ki je tam popravljal ograjo.

»Sem videl tvojo v računovodstvu,« mu je očitno rekel.

Doma je Gregor preiskal predal s položnicami.

Zdaj je stal pred vrati s pogodbo v rokah.

»Koliko si dobila?«

»Plače še ni bilo.«

»In kam bo šla?«

»Na moj račun.«

Zasmejal se je, kratko in ostro.

»Skrivni račun. Krasno. Jaz plačujem vse, ti pa delaš zalogo.«

Žan je na stopnicah potegnil kolena k sebi.

»Prosim, ne pred njim,« sem rekla.

»Zdaj boš pa še mene delala za slabega očeta?«

Segla sem po ključih. Pokril jih je z dlanjo.

Prej me ni nikoli udaril. Tudi tisti večer me ni. Ampak ko sem pogledala zaprta vrata in njegovo roko na ključih, sem prvič pomislila, da ne vem, kako bom prišla ven.

»Žan, obuj se,« sem rekla.

Gregor se je obrnil proti njemu, jaz pa sem vzela telefon in poklicala Natašo. Nisem šla v kopalnico in nisem šepetala.

Prišla je čez dvajset minut. Gregor se je pred njo umaknil od vrat in rekel, da delam predstavo zaradi navadnega zakonskega prepira.

Pri sestri sem ponoči trikrat preverila, ali je Žan pokrit. Sama nisem mogla spati.

Naslednji dan sem poklicala center za socialno delo. Ko sem začela z besedami, da me mož sicer ne tepe, me svetovalka ni prekinila. Poslušala je tudi vse tisto o jogurtih, zobu in dovoljenjih za kavo.

Gregor mi je pošiljal sporočila. Najprej je zahteval, naj se vrnem. Potem je napisal, da pogreša Žana. Nazadnje: »Lahko bi mi povedala za službo.«

Odpisala sem mu: »Zakaj misliš, da ti nisem upala?«

Čez teden dni sva se srečala pri svetovalki. Rekel je, da ga je strah, da bom odšla, ko ga ne bom več potrebovala.

»Jaz sem potrebovala moža,« sem rekla. »Ne dovoljenja za vsak nakup.«

Obljubil je skupni račun in več svobode. Prosila sem ga, naj ne govori, kot da mi jo lahko podeli.

Še vedno sem pri Nataši. Iz prve plače sem ji nekaj vrnila, naročila sem se k zobozdravniku in Žanu kupila copate. Gregor pravi, da hodim v službo zato, da bi lahko odšla. Jaz za zdaj vem samo, da se jutri zjutraj tja želim vrniti.

Včasih še vedno slišim njegov glas, ko v trgovini vzamem kaj dražjega s police. Koliko časa potrebuješ, da za svoj denar nehaš prositi dovoljenje, tudi ko ti ga ni treba več?