Dvanajst let sem odplačevala naš dom. Potem sem izvedela, da je še vedno pisan na moževo mamo.

»Saj nisi res mislila, da bom stanovanje prepisala nate,« je rekla Marija in potegnila krožnik s potico bližje sebi.

Pogledala sem Tomaža. Sedel je nasproti mene, s palcem drgnil drobtino ob rob mize in molčal.

»Reci ji,« sem rekla. »Povej ji, da je stanovanje najino.«

Iz kuhinje se je slišalo brnenje hladilnika. Najin desetletni Nejc je v dnevni sobi sestavljal kocke.

»Ni čisto tako preprosto,« je končno rekel mož.

Takrat me je stisnilo pod rebri. Ne zaradi njegove mame. Zaradi načina, kako ni mogel pogledati vame.

Tisto jutro sem na banki spraševala o posojilu za obnovo kopalnice. Pod kadjo je zamakalo in soseda spodaj je že drugič prinesla fotografije mokrega stropa. Uslužbenka je vprašala po lastništvu, jaz pa sem samozavestno povedala, da sva lastnika z možem.

Doma sem prvič sama poiskala zemljiškoknjižni izpisek. Tomaž mi je nekoč pokazal številko stanovanja, zato ni bilo težko.

Pri lastnici je pisalo Marija. Delež ena skozi ena.

Najprej sem bila prepričana, da gledam napačno stanovanje.

Ko sva se vselila, sem imela devetindvajset let in osemnajst tisoč evrov prihrankov. Nekaj sem prihranila med delom v trgovini, preostalo mi je pustila babica. Denar sem nakazala za del kupnine. Kredit je zaradi takratnih pogojev in Marijine zaposlitve uredila ona, stanovanje pa naj bi pozneje prepisala na Tomaža.

Tako so mi razložili.

»Ko uredimo papirje, bova vpisana oba,« mi je rekel, ko sva na tleh jedla pico, ker še nisva imela mize.

Verjela sem mu. Seveda sem mu.

Pozneje sem ga večkrat vprašala. Enkrat je manjkal neki dokument, drugič naj bi bilo bolje počakati zaradi banke. Ko se je rodil Nejc, mi je rekel, da je zadeva urejena.

»A moram res za vsako stvar nositi dokazila domov?« se je razjezil, ko sem hotela videti papirje.

Takrat sem se mu celo opravičila.

Dvanajst let sem vsak mesec nakazala štiristo dvajset evrov na Marijin račun. V namen sem pisala »obrok stanovanje«. Tomaž je plačeval položnice in večino hrane. Meni se je zdelo pošteno.

Kupila sem tudi kuhinjo. Plačala nova okna. Ko je zmanjkalo za otroško sobo, sem tri mesece ob sobotah čistila pisarne.

Nisem živela razkošno. Pred blagajno sem računala, ali lahko vzamem še kavo. Zimski plašč sem nosila sedem let, ker je bil vsak dodatni evro za naš dom.

»To je bilo dogovorjeno med mano in sinom,« je rekla Marija tisto nedeljo.

»Moj denar pa ni bil med vama.«

Tomaž je dvignil glavo.

»Prosim, ne pred Nejcem.«

Odšla sem v dnevno sobo, pokleknila k sinu in ga prosila, naj gre za nekaj časa v svojo sobo. Vprašal je, ali sem jezna nanj.

To me je skoraj zlomilo.

Ko sem se vrnila, je Marija že pospravljala skodelice.

»Saj si vendar živela tukaj. Drugje bi plačevala najemnino.«

»Potem bi rada vedela, da plačujem najemnino.«

Roke so se mi tako tresle, da telefona nisem mogla odkleniti. Hotela sem jima pokazati nakazila, kot da bi številke lahko dokazale nekaj, česar nista hotela slišati.

Tomaž me je dohitel na hodniku.

»Vedela si, da je bilo na začetku na mamo.«

»Na začetku. Ti si mi rekel, da ni več.«

Naslonil se je na omaro.

»Če bi pritiskal nanjo, bi se skregala. Saj veš, kakšna je.«

»Zato si raje lagal meni?«

Ni odgovoril. Samo rekel je, da je hotel mir.

Naslednje dni sva govorila potiho, večinoma ponoči. Nejc je spal na drugi strani stene, jaz pa sem sedela za kuhinjsko mizo in odpirala stare bančne izpiske.

Tomaž je najprej trdil, da pretiravam. Potem je predlagal, naj še malo počakava. Mama se bo pomirila. Mogoče bo stanovanje nekoč prepisala na Nejca.

»Jaz ne morem živeti od njenega mogoče,« sem rekla.

Predlagala sem sestanek pri odvetnici. Naj ugotovimo, kaj se da urediti, brez kričanja in obljub za kuhinjsko mizo.

Marija ni hotela priti.

Odvetnica Petra mi ni obljubljala čudežev. Pregledala je nakazila, račune in sporočila. Pojasnila mi je, da plačevanje obrokov samo po sebi še ne pomeni lastništva. Da bo treba ločiti morebitne zahtevke do Marije od vprašanj najinega skupnega premoženja in dokazati, na kakšni podlagi sem plačevala.

»Možnosti obstajajo,« je rekla. »Vendar vam hitrega vračila ne morem obljubiti.«

Za predujem sem si izposodila denar pri sestri. Še to. Po vseh letih plačevanja sem si morala izposoditi za ugotavljanje, kaj lahko sploh zahtevam nazaj.

Tomaž je nekega večera prinesel šopek iz trgovine.

Postavil ga je med izpiske.

»Rad te imam,« je rekel.

»Potem pojdiva jutri skupaj k odvetnici.«

Pogledal je proti oknu.

»Mama pravi, da jo hočeš spraviti ob stanovanje.«

Šopka nisem vrgla stran. Dala sem ga v vodo in naslednje jutro zamenjala vodo, čisto avtomatično. Še danes ne vem, zakaj se mi je zdelo pomembno poskrbeti za tiste rože.

Čez teden dni sem najela majhno dvosobno stanovanje na drugem koncu Kranja. Varščino sem sestavila iz zadnje plače in denarja, ki mi ga je posodila sestra. Nejc je obdržal isto šolo, jaz pa sem vstajala prej, da sem ga pred službo lahko odpeljala.

Tomažu sem povedala, da želim ločitev.

Jokal je. Prvič po očetovem pogrebu sem ga videla jokati.

»Zaradi stanovanja boš uničila družino?«

»Ne odhajam zato, ker stanovanje ni moje. Odhajam zato, ker si vedel, da ni, in me pustil plačevati.«

Še vedno se dogovarjava glede Nejca. Želim, da ima očeta, in pred njim ne govorim slabo o njem. Nekatere dni mi gre to lažje, druge moram najprej za minuto na balkon.

Postopek glede denarja še traja. Nimam zagotovila, koliko bom dobila nazaj. V novi dnevni sobi imava rabljen kavč, na kuhinjskem oknu pa dve Nejčevi sadiki fižola v lončkih od jogurta.

Prvi večer me je vprašal, ali se bova spet selila.

»Ne vem še,« sem mu rekla. »Ampak naslednjič ti bom povedala vse, kar bom vedela.«

Včasih še vedno pomislim, da bi morala prej zahtevati papirje. Potem pa se vprašam: ali sem res naredila napako, ker sem verjela možu, ali jo je naredil on, ker je moje zaupanje dvanajst let uporabljal za svoj mir?