Mama me je pri petnajstih pustila brez razlage. Po dvajsetih letih mi je poslala priporočeno pismo in prosila za denar.

»Ne boš ji vendar nakazala denarja?«

Matej je stal ob kuhinjskem pultu z računom za elektriko v roki. Jaz sem gledala odprto pismo. Na mizi se je hladila juha, iz kopalnice pa je najina Neža klicala, da ne najde brisače.

»Ne vem,« sem rekla.

»Dvajset let je ni bilo. Zdaj pa kar račun in znesek?«

Na koncu pisma je res napisala številko računa. Pod njo pa: »Saj sem vendar tvoja mama.«

Tisti stavek me je bolel bolj kot vse drugo.

Poštar mi je priporočeno pošiljko prinesel tisto dopoldne, ravno ko sem odhajala v popoldansko izmeno v trgovino. Podpisala sem na njegov mali zaslon in šele potem pogledala pošiljateljico.

Darja.

Moja mama.

Naslov je bil iz Maribora. Nisem niti vedela, da se je vrnila v Slovenijo.

Pismo sem odprla na stopnišču. Pisala je, da zaradi težav s srcem ne more več čistiti stanovanj, da čaka na odločbo in da zaostaja z najemnino. Potrebovala je tisoč dvesto evrov.

Niti enkrat ni napisala: oprosti.

Domov sem se vrnila po desetih. Pismo sem ves večer nosila v žepu delovne halje, med drobižem in zmečkanim seznamom izdelkov za naročilo. Pri blagajni sem se dvakrat zmotila. Sodelavki sem rekla, da me boli glava.

Kaj naj bi ji povedala? Da je moja mrtva mama nenadoma potrebovala nakazilo?

Ni bila mrtva. Samo tako sem se jo naučila razlagati ljudem, ki so preveč spraševali.

Ko je odšla, sem imela petnajst let.

Tisto jutro mi je rekla, naj po pouku kupim kruh. Na štedilniku je ostala kozica s kavo, na balkonu njena srajca. Ko sem prišla domov, ni bilo potovalke in polovice oblek.

Najprej sem bila jezna, ker mi ni pustila denarja za kruh.

Šele zvečer me je postalo strah.

Očeta sem izgubila tri leta prej. Babica Jožica je prišla naslednje jutro, potem ko sem jo poklicala in ji rekla, da mama še kar ni doma. Sedela je poleg mene, ko so policistu zapisovali, kaj je imela oblečeno in kdaj sem jo nazadnje videla.

Čez nekaj dni se je oglasila sorodnici. Bila je v Avstriji. Živa, zdrava in odločna, da se ne vrne.

K babici sem se preselila z dvema vrečkama oblek. V šoli sem govorila, da mama dela v tujini.

To ni bila čista laž. Samo tistega dela, da me ne pokliče niti za rojstni dan, nisem dodala.

Babica je svojo pokojnino raztegovala čez položnice, mojo mesečno vozovnico in čevlje. Pri sedemnajstih sem začela ob sobotah delati v pekarni. Ko je umrla, sem imela štiriindvajset let.

Mami sem takrat prek iste sorodnice sporočila za pogreb.

Ni prišla.

Zato sem tisti večer pred Matejem rekla:

»Ne bom ji dala ničesar.«

Potem pa tri noči skoraj nisem spala.

V glavi sem računala. Nežina nova očala, servis avtomobila, najemnina. Tisoč dvesto evrov je bilo več, kot mi je ostalo od mesečne plače.

Potem sem nehala računati denar in začela računati leta.

Kolikokrat sem potrebovala njo? Ko sem dobila prvo menstruacijo. Ko me je na maturantskem plesu nekdo vprašal, kje imam starše. Ko sem po porodu jokala na stranišču in nisem vedela, ali sem sploh sposobna biti mama.

»Bojim se, da bo res lačna,« sem ponoči rekla Mateju.

Obrnil se je proti meni.

»Jaz pa, da boš ti spet čakala, da te bo imela rada.«

Nisem mu odgovorila. Ker ja, tudi tega me je bilo strah.

V soboto sem poklicala številko iz pisma.

»Prosim?«

Njen glas sem prepoznala takoj. Zaradi tega sem bila še bolj jezna.

»Jaz sem. Maja.«

Na drugi strani je zašumelo.

»Maja … Sem vedela, da boš poklicala.«

»Nisi mogla vedeti.«

Utihnila je.

Povedala sem ji, da ji lahko nakažem sto petdeset evrov. Enkrat. Pod pogojem, da se prej dobiva.

»Saj bi prišla, ampak zdravje …«

»Jaz pridem v Maribor. Izberi lokal blizu sebe.«

»Zakaj mora biti tako uradno?«

Prsti so se mi tresli okoli telefona.

»Ker te ne poznam več.«

Dobila sva se naslednjo sredo. Matej je vzel dopoldne prosto, da je odpeljal Nežo v šolo. Ni silil z mano.

Mama je sedela pri oknu, v prevelikem sivem plašču. Pred njo je bil čaj. Lase je imela skoraj povsem bele.

Vstala je in razprla roke.

Jaz sem odložila torbico na stol med naju.

Počasi je spustila roke.

Nekaj časa je govorila o zdravnikih in čakalnih dobah. Pokazala mi je izvid in opomin za najemnino. Dokumenta sem pogledala, nato ju porinila nazaj.

»Zakaj si šla?«

Pogledala je skozi okno.

»Po očetovi smrti nisem bila dobro.«

»Tudi jaz ne.«

»Vem.«

»Ne. Tega ne veš.«

Natakarica je prišla vprašat, ali bom kaj naročila. Prosila sem za vodo. Mama si je popravljala rokav, dokler nisva spet ostali sami.

»Nekoga sem spoznala,« je rekla.

To sem nekako pričakovala. Vseeno me je stisnilo.

»Rekel je, da mi bo našel delo. Da lahko začnem znova.«

»Brez mene.«

Prikimala je.

»Na začetku sem si govorila, da samo za nekaj mesecev. Potem me je bilo sram poklicati.«

»Dvajset let?«

Začela je jokati. Jaz nisem mogla.

»Vsak mesec je bilo težje.«

»Meni tudi, mama. Samo jaz nisem mogla stran.«

Takrat me je prvič pogledala naravnost.

»Vem, da sem te pustila na cedilu.«

Hotela sem jo vprašati še sto stvari. Zakaj ni prišla na babičin pogreb. Ali je kdaj stala pred našim blokom. Ali je komu povedala, da ima hčer.

Namesto tega sem vprašala:

»Bi mi pisala, če ne bi potrebovala denarja?«

Dolgo ni odgovorila.

»Ne vem.«

Tisti odgovor je bil grd. Ampak prvič tisto dopoldne se mi ni zdelo, da išče nekaj, kar bi rada slišala.

Denar sem ji nakazala za mizo. Pokazala sem ji potrdilo.

»To je vse, kar trenutno zmorem. Za naprej se moraš dogovoriti na centru. Lahko ti pomagam poiskati informacije. Ne bom pa plačevala tvojega življenja.«

Prikimala je. Potem je vprašala, ali lahko spozna vnukinjo.

»Ne še.«

Ni ugovarjala.

Na poti domov sem ustavila na počivališču in poklicala Mateja. Šele ko sem zaslišala njegov »No?«, sem se zjokala.

Nisem dobila razlage, zaradi katere bi njeno ravnanje postalo razumljivo. Dobila sem samo resnico, precej manjšo in bolj sebično od vseh zgodb, ki sem si jih izmišljala kot otrok.

Zdaj mi ob nedeljah včasih napiše sporočilo. Ne odgovorim vedno takoj. Sto petdeset evrov mi ni kupilo miru, mi je pa pomagalo izreči mejo, ki je prej nisem znala.

Še vedno ne vem, koliko prostora ji bom lahko pustila v svojem življenju. Ali ji lahko pomagam, ne da bi spet pozabila nase?