Mamin ultimat: Ali izpolniš, ali zapustiš babičino hišo

»Če ne boš naredila tako, kot sem rekla, lahko takoj zapustiš babičino hišo!« Mamin glas je tresel stene dnevne sobe, kjer sem stala s sklonjeno glavo in stisnjenimi pestmi. V ozadju sem slišala šepetanje moža, Mateja, ki je tiho prosil: »Ne prepirajta se več, prosim…« A v tistem trenutku ni bilo prostora za pomiritev. V meni je vrelo.

Odkar pomnim, sem sanjala o velikem domu, polnem otroškega smeha in topline. Ko je babica umrla, je njena hiša v Škofji Loki postala moje upanje – priložnost, da z Matejem ustvariva družino, kot sem si jo vedno želela. Mama, Marija, pa je imela drugačne načrte. Nikoli ni skrivala, da si želi, da bi ostala blizu nje, da bi ji pomagala pri vsakodnevnih opravilih in bila na voljo za vse njene potrebe. »Saj veš, da sem sama,« mi je pogosto govorila. »Tvoj oče je šel svojo pot, tvoj brat je v Ljubljani… Ostala si mi samo ti.«

Ko sva se z Matejem odločila preseliti v babičino hišo, sem bila prepričana, da bo mama razumela. A že prvi dan selitve je v zraku visela napetost. »Zakaj ravno tja? Saj imaš tu vse!« je vztrajala. »Babičina hiša je stara, potrebna obnove… Pa še daleč je od mene.«

Nisem ji znala razložiti, da potrebujem svoj prostor. Da želim dihati po svoje. Da si želim otroka tam, kjer sem kot deklica sanjala o prihodnosti. Matej me je podpiral: »To je tvoja dediščina. Prav je, da jo ohraniš.« A mama ni popuščala.

Prvi meseci v novi hiši so bili težki. Vsak obisk mame se je končal s solzami ali očitki. »Poglej to kuhinjo! Kako lahko tu kuhaš? In ogrevanje? Kaj boš pozimi?« Včasih sem ponoči jokala v Matejevem objemu in se spraševala, ali sem sebična. Ali sem res izbrala prav?

Nekega dne je mama prišla nenapovedano. Prinesla je lonec goveje juhe in kup papirjev. »Tole moraš podpisati,« je rekla hladno. »Če želiš ostati v tej hiši, boš morala poskrbeti zame. Vsak teden prideš k meni, pomagaš mi pri nakupih in zdravniku. Če ne, prodamo hišo in gre denar na pol.«

Zamrznila sem. »Mama… Saj veš, da te imam rada. Ampak… Tudi jaz imam svoje življenje.«

»Tvoje življenje? Kaj pa jaz? Sem ti dala vse! Zdaj pa me pustiš samo?«

Matej je stopil med naju: »Marija, midva bova poskrbela za vas. Ampak ne morete postavljati pogojev…«

Mama ga je prekinila: »Ti se ne vmešavaj! To je družinska stvar.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Ali izpolniš, ali greš.« Spomnila sem se otroštva – kako me je držala za roko na poti v vrtec, kako sva skupaj pekli potico za praznike. Vedno sva bili povezani. A zdaj… Zdaj sem bila razpeta med dvema svetovoma.

Naslednje jutro sem sedela na verandi in gledala v megleno dolino pod hišo. Matej mi je prinesel kavo in me tiho vprašal: »Kaj bova naredila?«

»Ne vem več… Ne morem izgubiti mame. Ampak tudi sanj ne morem pustiti.«

Dnevi so minevali v napetosti. Mama ni klicala. Jaz pa sem vsak večer gledala telefon in čakala na znak sprave.

Nekega popoldneva me je obiskala soseda Anica. Prinesla je domača jajca in rekla: »Veš, tvoja mama ni slaba ženska. Samo boji se biti sama.«

»Ampak zakaj mora mene siliti v nekaj, kar nočem?« sem vprašala.

Anica me je pogledala s toplimi očmi: »Ker si ji vse na svetu.«

Tisto noč sem sanjala babico. Sedela je ob peči in pletla nogavice. »Ne prepirajta se zaradi mene,« mi je rekla v sanjah. »Hiša naj bo dom za ljubezen, ne za prepire.«

Zjutraj sem poklicala mamo. Povabila sem jo na kosilo. Ko je prišla, sva dolgo molčali ob juhi iz njenega lonca.

»Mama… Ne morem izpolniti vseh tvojih pričakovanj. Lahko pa ti obljubim, da bom vedno tu zate – po svoje.«

Pogledala me je skozi solze: »Samo bojim se… Da te bom izgubila.«

Objeli sva se prvič po dolgem času.

A življenje ni pravljica. Mama še vedno pogosto zahteva več kot zmorem dati. Matej včasih izgubi potrpljenje in pravi: »Ne moreva živeti samo za druge.« Jaz pa vsak dan znova iščem ravnotežje med svojo srečo in njenimi pričakovanji.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči v dolini ter se sprašujem: Ali lahko kdaj res ugodimo staršem in hkrati ostanemo zvesti sebi? Kje je meja med dolžnostjo in svobodo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?