Tri leta sem skrbel za mamo, potem pa na zapuščinski obravnavi izvedel, da je vse zapustila bratu, ki jo je poklical le za praznike

»Kaj pa jaz?« sem vprašal, ko je sodnica nehala brati.

Brat Jure je gledal v rob mize. Na njegovem rokavu je bila še tista črna nit, ki sem jo opazil že na pogrebu. Ne vem, zakaj sem takrat gledal ravno njo. Verjetno zato, ker vanj nisem mogel.

»Po oporoki je vse premoženje namenjeno vašemu bratu,« je ponovila sodnica.

Hiša pri Celju. Majhno stanovanje, ki ga je mama oddajala. Prihranki. Meni nič.

Maja me je pod mizo prijela za roko. Šele takrat sem opazil, da stiskam ključe tako močno, da me kovina reže v dlan.

Tri tedne prej sem s temi ključi še odpiral mamina vrata in nesel noter plenice.

Star sem bil šestinštirideset let. Imel sem majhno obrt za polaganje keramike, kombi na obroke in koleno, ki me je bolelo ob vsakem počepu. Mami je bilo vse to dokaz, da sem si narobe uredil življenje.

»Če bi takrat nadaljeval šolo, ti ne bi bilo treba klečati po tujih kopalnicah,« mi je govorila.

Jure je delal v pisarni v Ljubljani. Nosil je srajce in uporabljal besede, ob katerih je mama zadovoljno prikimavala, čeprav jih po mojem ni razumela nič bolje kot jaz.

»Naš Jure ima odgovorno službo.«

Jaz sem očitno samo lepil ploščice.

Ko ji je odpovedalo srce in so se začele težave z dihanjem, sem bil dovolj dober za vse. Za prevoze v bolnišnico, lekarno, trgovino. Za čiščenje hladilnika, ko je pozabila, kaj je v njem. Za nočne klice, ker je mislila, da se duši.

Maja je kuhala dvojna kosila. Najina hči Neža je včasih sama sedela na roditeljskem sestanku, ker je bila Maja pri mami, jaz pa na delu. Enkrat sem pozabil priti ponjo po treningu. Še danes me je sram.

Jure je poklical za božič, veliko noč in rojstni dan.

»Saj veš, kakšna gužva je,« je rekel, kadar sem ga prosil, naj prevzame vsaj eno soboto.

Jaz sem vedel samo to, da stranka ne bo čakala v nedogled, če bom še tretjič prestavil kopalnico.

Na sodišču sem vprašal, kdaj je mama napisala oporoko.

Sodnica je povedala datum. Dobro leto pred smrtjo.

Tisti mesec sem ji vsak večer dajal zdravila v škatlico z označenimi dnevi. Maja ji je kupila novo spalno srajco, ker jo je stara tiščala čez otečene noge.

»Ti si vedel?« sem vprašal Jureta.

Pogladil je mapo pred seboj.

»Vedela sva, da bo hiša moja.«

»Vedela sta?«

»Matej, ne tukaj.«

Maja je prvič spregovorila.

»Kje pa? Pri kosilu, med juho in krompirjem?«

Sodnica je prekinila prepir in mi pojasnila, da lahko kot sin uveljavljam nujni delež. Oče je bil že dolgo mrtev, otrok sva bila samo midva. Če ne bi bilo drugih zapletov, bi moj nujni delež znašal četrtino zapuščine.

Prosil sem za čas, da se posvetujem.

Na parkirišču me je Jure prijel za komolec.

»Ne delaj tega.«

»Česa?«

»Saj veš. Odvetniki, cenitve. Mama si tega ne bi želela.«

Iztrgal sem roko.

»Mama si tudi ni želela v dom. Tisto željo sem ji pa lahko izpolnil, ne?«

Domov sem vozil tiho. Pred blokom nisem ugasnil motorja. Maja je čakala, potem pa rekla:

»Ni te prizadela samo hiša.«

Takrat sem se zlomil. Ne lepo. Hliptal sem, da nisem mogel zajeti zraka, in se z dlanjo drgnil po obrazu kot otrok.

»Niti hvala mi ni napisala.«

To je bilo tisto. Vse drugo bi mogoče še požrl. Samo en stavek bi hotel. Da je vedela, da sem bil tam.

Naslednji večer je Jure prišel k nama. Brez žene, s steklenico vina, ki je ostala na hodniku v vrečki.

Sedel je za kuhinjsko mizo in povedal, da je zadolžen. Pred leti je vložil denar v posel s sodelavcem. Posel je propadel. Del dolgov je skrival pred ženo.

»Mama mi je hotela pomagati.«

Gledal sem ga čez mizo, na kateri sva z Majo še zjutraj računala, ali lahko zamenjava pralni stroj.

»In jaz sem bil kaj? Strošek, ki ga ni treba upoštevati?«

»Ti si se vedno znašel.«

Tako je rekla tudi mama, ko sem jo prosil za posojilo za prvi kombi. Juretu je isto leto plačala del pologa za stanovanje.

»Veš, zakaj sem se znašel? Ker sem se moral.«

Jure si je odpel zgornji gumb na srajci.

»Rekla je, da boš ti vse zapravil za obrt. Da nima smisla.«

Maja je vstala tako sunkovito, da je stol zadel ob radiator.

»Od te obrti smo ji kupovali zdravila, ko je ona čakala pokojnino.«

»Saj nisem jaz tega rekel.«

»Ampak poslušal si pa.«

Nič ni odgovoril. Mene je to bolj zabolelo kot prepir. Da ni niti enkrat rekel: Mama, Matej skrbi zate. Tudi on je tvoj sin.

Pozneje mi je poslal sporočilo: Če zahtevaš delež, bom moral prodati stanovanje. Upam, da si zadovoljen.

Dvakrat sem napisal odgovor in ga izbrisal.

Tretjič sem napisal: Jaz sem moral odpovedati delo, da mama ni bila sama. Takrat me nisi vprašal, ali sem zadovoljen.

Nato sem telefon obrnil z zaslonom navzdol.

K odvetnici sem šel naslednji teden. S seboj sem nesel mapo računov, bolnišnične izvide in zmečkane listke z datumi pregledov. V čakalnici sem ugotovil, da bi rad dokazoval, koliko sem jo imel rad.

Računov sploh nisem vzel iz mape.

Odvetnica mi je razložila postopek. Nisem potreboval dokazovati, da je bila mama slaba mati. Moral sem jasno zahtevati svoj nujni delež.

Zvečer sem Maji rekel, da me je strah, da bom izgubil brata.

Pomivala je skodelici. Zaprla je vodo in se obrnila.

»Tega ti ne morem obljubiti, da ga ne boš. Ampak tudi to, da vse požreš, vaju ne bo naredilo blizu.«

Zahtevo sem vložil.

Jure se od takrat ne oglasi. Hiša še stoji, postopek še teče. Včasih se zalotim, da bi ga poklical in vprašal, ali je pred zimo zaprl vodo na vrtu. Potem odložim telefon. Ne iz jeze. Ker ne vem več, kako naj govorim z njim.

Mamo še vedno pogrešam. To je tisti zoprn del, ki ga težko komu razložim. Jezen sem nanjo, pa bi vseeno rad še enkrat slišal, naj se pred odhodom obujem, ker so ploščice mrzle.

Ne vem, ali bi mi odpustila, ker zahtevam svoj delež. Se pa prvič sprašujem, zakaj bi moral jaz za mir v družini vedno ostati praznih rok.