Hčerko sem oblačila v najdražje znamke, sama pa hodila v počenih čevljih — dokler mi pred vrtcem ni povedala, zakaj se noče več igrati

»Mami, nisem šla v pesek. Res nisem. Prosim, ne bodi jezna.«

Nika je stala pred vrtčevsko garderobo in skrivala kolena. Na svetlih hlačah je imela rjav madež. Prijela sem jo za zapestje, malo prehitro, in ji odmaknila roko.

»Veš, koliko so stale?« mi je ušlo.

Vzgojiteljica Petra je za nama obstala z vrečko mokrih oblačil. Nika se ni zjokala. Samo ustnico si je potegnila med zobe in čakala.

Tisti njen obraz poznam. Imela sem ga jaz, kadar je mama odprla položnico.

Odraščala sem v dvosobnem stanovanju na Jesenicah. Mama je čistila pisarne, oče je delal v izmenah. Ni bilo vedno vsega premalo, ampak jaz sem si zapomnila predvsem trenutke, ko je bilo.

Smučarski dan, ko sem rekla, da me boli trebuh, ker nisem imela opreme. Superge, ki jih je pred mano nosila sestrična. Sošolko, ki je vprašala, zakaj imam vsako zimo isto bundo.

Mama je rekla, da naj bom hvaležna, ker me vsaj zebe ne. Saj je imela prav. Ampak otrok lahko hkrati ni premražen in ga je strašno sram.

Ko sem dobila Niko, sem si obljubila, da tega ne bo poznala.

Z njenim očetom sva se razšla, ko je bila stara dve leti. Preživnino je nakazoval redno, jaz sem delala v administraciji pri manjšem podjetju. Skupaj je bilo dovolj za skromno življenje. Za najemnino, vrtec, hrano in občasno kaj lepega.

Jaz pa sem hotela, da je lepo ves čas.

Najprej sem kupila znižano jopico znane znamke. Potem čevlje. Nato zimsko jakno, dražjo od moje mesečne položnice za elektriko in ogrevanje skupaj.

»Na tri obroke je,« sem rekla mami.

Kot da stvar potem stane manj.

Pakete sem odpirala zvečer, ko je Nika spala. Gladila sem majhne rokave in jo že videla, kako zjutraj stopi v igralnico. Urejena. Sprejeta. Otrok, ki mu nič ne manjka.

Sama sem imela dve službeni bluzi. Podplat na levem čevlju sem zalepila z lepilom, ki ga je pustil nekdanji partner. Pri frizerki nisem bila več kot leto dni.

To me niti ni motilo. Motilo me je, ko je zmanjkalo pralnega praška, jaz pa sem imela na kartici še prostor za nakup, ne pa denarja na računu za trgovino.

Takrat bi se lahko ustavila.

Namesto tega sem kupila manjšo embalažo in rekla, da bom naslednji mesec bolj pazila.

Mama je nekega četrtka prinesla krompir in jajca. Na kuhinjskem stolu je zagledala novo vrečko z oblačili.

»Spet?«

»Ne začni.«

Pogledala je proti štedilniku. V loncu so bile testenine brez omake, ker sem jo pozabila kupiti. No, nisem je pozabila. Štela sem do plače.

»Za tole imaš, za normalno kosilo pa ne?«

»Nika ima v vrtcu kosilo.«

»In ti?«

Skomignila sem. Mama je odložila jajca tako previdno, da me je še bolj razjezila.

»To je površnost, Maja. In neodgovorno je.«

»Ti pa misliš, da je vrlina, če otrok nikoli ničesar nima!«

Utihnila je. Zadela sem jo točno tja, kamor sem hotela. Potem mi je bilo slabo, ampak opravičila se nisem.

V bloku so se začeli drobni komentarji. Soseda Jožica je pridržala vrata dvigala, pogledala Nikine škornje in nato moje čevlje.

»No, mala je pa kot iz izložbe.«

»Otroci hitro rastejo,« sem rekla, čisto brez zveze.

Zvečer sem na telefonu iskala novo trenirko. Po takih pripombah sem vedno iskala nekaj za Niko, kot da lahko naslednji nakup popravi občutek, ki ga je pustil prejšnji.

Potem je prišlo opozorilo zaradi neplačanega računa za elektriko.

Sedela sem za mizo in seštevala obroke. Šest nakupov. Dve kartici. Nekaj več kot dva tisoč evrov dolga, če sem prištela še dovoljeni minus.

Iz otroške sobe me je Nika poklicala, naj pridem pogledat hišo iz kock.

»Samo minuto.«

Čez dvajset minut je prišla do mene.

»Saj ni več važno. Podrla se je.«

Naslednji dan se je zgodilo tisto pred garderobo.

Petra me je prosila, ali lahko za trenutek ostanem. Nika je šla po svojo risbo.

»Zadnje tedne se precej izogiba igri zunaj,« je rekla. »Boji se, da bo kaj umazala.«

Začela sem razlagati, da so hlače nove in da imamo doma tudi navadna oblačila.

Ni me prekinila. Počakala je, da sem nehala.

»En otrok ji je rekel, da je važička. Danes pa je slišala še pripombo ene od mam, da je za peskovnik preveč nališpana. Pogovorili smo se. Ampak Nika predvsem sprašuje, ali boste hudi.«

Od sramu sem gledala v svoje roke.

Na poti domov sem jo vprašala, ali ji oblačila sploh ugajajo.

»Jopica pika,« je rekla.

»Zakaj mi nisi povedala?«

Z nogo je brcnila kamenček proti robniku.

»Ker si bila tako vesela, ko je prišla po pošti.«

Na klopci pred blokom sem jo stisnila k sebi. Hotela sem ji povedati vse o svojih starih supergah in sošolkah. Pa saj je imela pet let. Ni bila dolžna razumeti mojega otroštva.

»Oprosti, ker sem bila huda zaradi hlač. Lahko se igraš v pesku. Tudi če se umažeš.«

»Tudi če se strga?«

Malo sem zajela sapo.

»Tudi takrat.«

Mamo sem poklicala zvečer. Najprej sem ji povedala za dolg. Potem sem jokala tako grdo, da me je vprašala, ali sem sama doma.

»Nisem hotela, da jo je sram, kot je bilo mene.«

Dolgo je bila tiho.

»Vem, da te je bilo,« je rekla. »Samo jaz takrat nisem vedela, kaj naj naredim s tem.«

Ni ponudila, da bo vse plačala. Tudi sama nima veliko. Prišla pa je v soboto in z mano pregledala račune. Poklicala sem banko, uredila odplačevanje in ukinila eno kartico. Opozorilo za elektriko sem poravnala pred novim naročilom česarkoli.

Oblačila prodajam počasi. Pri nekaterih izgubim toliko denarja, da mi postane vroče. Dve skoraj novi majici sem že trikrat umaknila iz oglasa in ju spet objavila.

Nisem kar naenkrat drugačna.

Prejšnji teden sva na izmenjevalnici dobili rumene hlače z ojačanimi koleni. Nika jih je sama izbrala. Ko sem prišla ponjo, je čepela ob peskovniku in z dlanjo tlačila mivko v lonček.

Pomahala mi je, ni pa takoj vstala. Počakala sem.

Še vedno si želim, da bi ji lahko dala vse. Zdaj se učim prenesti misel, da ji bo morda največ pomenilo nekaj, česar sploh nisem znala kupiti.

Kdaj skrb, da našemu otroku ne bo nič manjkalo, postane breme, ki ga mora nositi namesto nas?