Ko je očetova nova žena pospravila mamino skodelico, sem počila. Šele pozneje sem priznala, kaj me v resnici boli.

»Tiste skodelice ne boš odnesla,« sem rekla Ireni in ji iz rok potegnila kartonasto škatlo. Ena od žličk je padla na ploščice. Oče je vstal tako hitro, da je stol udaril ob radiator.

»Dovolj, Maja. Irena je moja žena. Ne bo te prosila za dovoljenje za vsako stvar v kuhinji.«

Žena.

Za poroko sem izvedela prejšnji petek, ko mi je med lupljenjem krompirja povedal, da sta bila dopoldne na upravni enoti. Zvečer me je vprašal, ali bom jedla z njima. Rekla sem, da nisem lačna.

Mama je bila mrtva štirinajst mesecev.

V škatli so bile njena okrušena skodelica, tri kuhalnice in predpasnik z madežem od borovnic. Nič dragocenega. Samo stvari, ob katerih sem še lahko za trenutek pozabila, da je ni.

»Saj jih ne mečem stran,« je rekla Irena. »V shrambo sem jih hotela dati.«

Nisem je poslušala. Skodelico sem odnesla v zgornje nadstropje in zaklenila vrata. Pri devetintridesetih sem stala v svoji otroški sobi in jokala tako potiho, kot bi me bilo sram.

Domov sem se vrnila tri leta prej, ko je mama zbolela. Odpovedala sem najem garsonjere v Kranju in v računovodstvu prosila za krajši delovnik. Govorila sem, da bo samo začasno.

Potem so prišli prevozi na obsevanja, plenice, nočno vstajanje in računi, ki smo jih premikali z enega konca mize na drugega. Oče je znal popraviti črpalko za centralno, ni pa znal mame umiti, ne da bi se mu tresle roke.

Jaz sem se naučila.

Ko je umrla, sem še več tednov ob šestih zjutraj poslušala, ali me kliče. Oče je začel hoditi na dolge sprehode. Jaz sem prala že oprano posteljnino, ker nisem vedela, kaj naj počnem s prostim časom.

Ireno je spoznal pri pohodniškem društvu. Bila je vdova, mirna ženska z obrabljenimi čevlji in glasnim smehom. Sprva mi je bila celo všeč.

Potem je začela ostajati čez noč. Njena zobna ščetka se je pojavila v kozarcu, njeni čevlji pod klopjo. Ko se je dokončno preselila, sem izvedela, da sta se že vse dogovorila.

»Tudi jaz imam pravico še malo živeti,« je rekel oče.

Kot da sem mu jo jemala.

Roka sem spoznala tisto zimo. Pripeljal je dokumentacijo za podjetje, ki smo mu vodili knjige. Počakal me je pred pisarno in me povabil na kavo.

Prvič po dolgem času me nekdo ni vprašal, kako se drži oče.

Pri Roku doma ni bilo maminih copat, očetove tišine ali vonja po juhi, ki ga nisem več prenesla. Bila sva midva, naročena pica in telefon, obrnjen z zaslonom navzdol.

Postal je moj ljubimec, potem človek, h kateremu sem bežala vsak petek. Začela sem mu govoriti partner, čeprav nisva nikoli prav zares govorila o skupnem življenju.

»S tabo je tako lahko,« mi je rekel nekega jutra.

Takrat sem to vzela kot pohvalo.

Po prepiru zaradi skodelice sem se odpeljala k njemu. Ves čas sem stiskala volan. Ko sem začela pripovedovati, je zmanjšal glasnost televizije, ni pa je ugasnil.

»Maja, tvoj oče pač noče biti sam.«

»Vem. Saj nisem rekla, da mora biti.«

»Potem pa nehaj tekmovati z njo.«

Obmolknila sem. Rok je segel po moji roki.

»Daj, ne pokvariva si še tega večera.«

Šla sem v kopalnico, si umila obraz in se vrnila nasmejana. To sem že znala. Doma nisem smela obremenjevati očeta, ker mu je bilo težko. Pri Roku nisem smela biti žalostna, ker sva imela končno malo časa zase.

Povsod sem bila jaz tista, ki naj bi razumela.

Naslednje tedne sem se doma spotikala ob vsako spremembo. Ob novo zaveso. Ob drugače zložene krožnike. Ireni sem zabrusila, da njena potica ni dovolj vzhajana, in se takoj zasovražila, ker sem slišala, kako zlobno je zvenelo.

Ona je odložila nož.

»Lahko je ne ješ, Maja.«

Oče me je pogledal čez mizo. »Tvoja mama te ni tako vzgojila.«

»Potem pa je ne uporabljaj proti meni!«

Tako sem zavpila, da smo vsi trije obstali. Potem sem pobrala krožnik in ga odnesla v pomivalno korito, čeprav je bil še poln.

Tisto noč me je Irena počakala na stopnicah.

»Ne vem več, kam naj dam stvari, da te ne bo prizadelo.«

»Ne gre za stvari.«

»Potem mi pa povej, za kaj gre.«

Sedla sem dve stopnici nad njo. Dolgo sem gledala v svoje nogavice.

»Ko sta se poročila in mi nista povedala … Počutila sem se, kot da zdaj samo še stanujem tukaj. Prej sem bila za vse dobra, zdaj sem pa odveč.«

Irena je prijela rob jopice.

»Tvoj oče je rekel, da ti je povedal. Da nočeš priti.«

Dvignila sem glavo.

»Ni me vprašal.«

Nekaj časa ni rekla ničesar. Potem je samo tiho izdihnila: »Ojej.«

Naslednji dan sem Roku odpovedala večerjo. Povedala sem mu, da nisem dobro in da potrebujem pogovor, ne prepričevanja, naj bom dobre volje.

»Jaz pa potrebujem normalen odnos,« je rekel. »Ne more biti vsak teden nekaj.«

Sedela sem na robu postelje. Na radiatorju so se sušile moje nogavice. Čisto navaden četrtek je bil.

»Potem ti tega trenutno ne morem dati.«

»A zdaj boš pa končala zaradi enega stavka?«

Nisem končala zaradi enega stavka. Zaradi vseh večerov sem, ko sem v avtu najprej nehala jokati, preden sem pozvonila pri njem.

Povedala sem mu to. Tokrat se nisem opravičila.

Z očetom sva se pogovorila v nedeljo, ko je Irena šla na pokopališče. Najprej je trdil, da je glede poroke hotel samo preprečiti prepir.

»Pa si ga?« sem vprašala.

Z dlanjo je podrgnil po mizi.

»Nisem vedel, kako naj ti povem, da sem spet srečen.«

»Lahko si srečen. Ampak jaz sem še vedno žalostna. Oboje boš moral poslušati.«

Takrat je prvič zajokal pred menoj brez skrivanja. Tudi jaz sem. Ni bilo lepo ali olajšujoče. Nos se mi je mašil in vmes sva se še vedno prepirala.

Dogovorili smo se, da bomo mamine stvari pregledali skupaj. Da mi sprememb ne bodo več samo sporočali. Jaz pa sem obljubila, da Ireni ne bom očitala vsakega premaknjenega lonca.

Še vedno živim zgoraj. Za svoje stanovanje trenutno nimam dovolj, spet pa delam polni delovnik in nekaj dajem na stran. V zdravstvenem domu sem prosila tudi za pomoč pri žalovanju.

Včeraj mi je Irena natočila kavo v mamino skodelico. Sedla je nasproti in me vprašala, kako sem spala. Rekla sem, da slabo. Ostala je za mizo.

Mame ne morem dobiti nazaj. Se moram zato res delati, da me nič več ne boli, da bo drugim lažje z menoj?