Vsak večer sem se morala skriti v svojo sobo, ko je zet prišel domov. Potem sem slišala, kaj je vnukinja rekla svoji punčki.

»Mami, v sobo. Rok je že na dovozu.«

Nina mi je vzela skodelico iz rok tako hitro, da je čaj pljusknil čez rob. Šestletna Ema je sedela ob meni na preprogi. Na pol sestavljena sestavljanka ji je ostala med koleni.

»Ampak babi mi še pomaga,« je rekla.

»Bo jutri.«

Hčerka me ni pogledala. Opazovala je vhodna vrata. Vstala sem, pobrala jopico in odšla po hodniku. Za sabo sem tiho zaprla vrata majhne sobe, v kateri sem živela že sedem mesecev.

Stara sem bila sedeminšestdeset let. Pa sem stala za vrati kot otrok, ki je nekaj ušpičil.

Po moževi smrti mi je najemnina za stanovanje v Šiški pobrala skoraj dve tretjini pokojnine. Nina je predlagala, naj pridem k njim v Brezovico.

»Ti boš manj sama, jaz pa ne bom vsak mesec prosila v službi, da grem prej po Emo.«

Delala je v računovodstvu. Rok je bil serviser, pogosto na terenu. Vrstna hiša je bila na kredit, denarja je vedno zmanjkovalo. Dogovorili smo se, da prispevam dvesto evrov za stroške, kuham in hodim po Emo v vrtec.

Sprva sem bila hvaležna. Zjutraj sem skuhala kavo, potem juho, obesila perilo. Spet sem bila nekomu potrebna.

Prvič me je Nina prosila, naj se umaknem, ko je Rok prišel domov slabe volje.

»Samo danes. Težek dan je imel.«

Potem je imel težek dan skoraj vsak dan.

Nisem ga smela spraševati, kako je bilo v službi. Nisem smela pripomniti, da Ema kašlja. Če sem sedela pred televizorjem, je obstal med vrati in čakal. Brez besed. Dokler nisem vstala.

Nini sem nekoč rekla, da bi se z njim rada pogovorila.

»Prosim, ne,« je zašepetala. »Potem bom jaz poslušala.«

Prepričevala sem se, da sem naporna. Da ima mlad človek pravico do miru v lastni hiši. Tudi moja mama je govorila, da sta dve gospodinji pri enem štedilniku ena preveč.

Zato sem si v sobo odnesla radio in električni grelnik za vodo. Da niti po čaj ne bi hodila ven.

Potem sem začela opažati stvari.

Ninina prijateljica Mojca je nehala prihajati. Ko jo je poklicala sestra, je Nina stopila na vrt in govorila potiho. Pred obiskom pri zobozdravniku je Roku poslala fotografijo obvestila o terminu.

»Zakaj mu moraš to kazati?« sem vprašala.

»Da ne bo mislil, da sem šla kam drugam.«

Rekla je čisto mirno. Kot bi mi razlagala, kam pospravlja brisače.

Nekega petka sem jo videla stati pri kuhinjskem pultu z računom iz trgovine. Rok je s prstom drsel po postavkah.

»Tri evre za jagode? Februarja?«

»Ema si jih je želela.«

»Potem pa naj tvoja mama kupuje takšne neumnosti.«

Stopila sem bliže.

»Saj jih bom jaz plačala.«

Pogledal me je in se nasmehnil.

»Vi ste tukaj zato, ker vam pomagamo. Ne pozabite tega.«

Nina je zmečkala račun v dlani. Mene je postalo sram, čeprav še zdaj ne vem, česa. Jagod? Svoje pokojnine? Tega, da nimam kam?

Tisto noč nisem spala.

Naslednji teden je Ema pri meni v sobi uspavala punčko. Pokrila jo je z robčkom, potem pa jo nenadoma potisnila pod posteljo.

»Hitro, ati prihaja. Ne sme te videti.«

Obsedela sem na robu postelje.

»Zakaj pa ne?«

Skomignila je.

»Da ne bo mami spet jokala.«

Ko je Nina prišla ponjo, sem zaprla vrata.

»Kaj se dogaja, ko mene ni zraven?«

»Nič.«

»Ema skriva punčke pred očetom.«

Hčerki so se zatresle ustnice. Sedla je na stol, na katerem sem imela zložene brisače, in si obraz zakrila z obema rokama.

Ni mi povedala vsega naenkrat. Najprej samo to, da ji pregleduje telefon. Potem, da je vzela manj ur v službi, ker je govoril, da dobra mama ne pušča otroka drugim. Plačo je morala nakazovati na račun, ki ga je nadzoroval on.

»Če grem, pravi, da bo Ema ostala pri njem. Da jaz še stanovanja nimam.«

»Nina …«

»Saj me ne tepe, mami.«

Ob tem se mi je stisnilo grlo.

»Ampak te je strah priti domov.«

Dolgo ni rekla nič. Potem je prikimala.

Najraje bi šla naravnost do njega in povedala vse, kar se mi je nabralo. Ampak Nina me je prijela za zapestje.

»Ne danes. Prosim. Ne veš, kakšen je potem.«

Prvič sem jo zares poslušala. Ne samo besed. Tudi tisto, kako je ob vsakem zvoku z dvorišča obrnila glavo.

Naslednje dopoldne sva med Eminim časom v vrtcu poklicali center za socialno delo. S telefona moje sestre Vere, h kateri sva šli pod pretvezo, da ji odneseva ozimnico.

Nina je skoraj odpovedala. Pred vrati je rekla, da pretiravava.

»Lahko samo vprašaš,« sem ji rekla. »Danes ti ni treba odločiti vsega.«

Dogovorila se je za pogovor. Vera nama je ponudila svojo dnevno sobo v stanovanju na Viču. Tesno bi bilo, ampak za začetek dovolj.

V naslednjih dneh je Nina spravila dokumente, zdravila in nekaj oblačil k njej. Jaz sem dodala svoje prihranke. Tisoč sto evrov v kuverti, na kateri je pisalo »za pogreb«.

Ko je Nina zagledala napis, je zajokala.

»Mami, tega ne morem vzeti.«

»Zdaj jih potrebujeva,« sem rekla in kuverto obrnila.

Odšli naj bi v sredo, ko bi bil Rok na terenu. Pa se je vrnil prej.

Obe sva bili v dnevni sobi. Ema je bila še v vrtcu. Pri mojih nogah je stala potovalna torba.

Rok jo je pogledal.

»Kaj pa je to?«

Nina je vstala. Roke je tiščala ob hlače.

»Za nekaj časa greva z Emo k teti Veri.«

Zasmejal se je, potem pa pogledal mene.

»Seveda. Vi ste ji napolnili glavo. Pojdite v svojo sobo, da se z ženo pogovoriva.«

Kolena so se mi tresla. Čisto zares. Prijela sem naslonjalo stola.

»Ne bom se več skrivala. Če Nina želi, bom ostala ob njej.«

»V moji hiši?«

Nina je pogledala proti vratom.

»Odhajava, Rok. Zdaj se ne bom prepirala.«

Stopil je na hodnik, midve pa sva obstali. Telefon sem že držala v roki. Ne vem, kaj je videl na mojem obrazu, ampak po nekaj dolgih sekundah se je umaknil.

Pri Veri smo še vedno. Nina ureja stvari s strokovno pomočjo. Rok ji pošilja opravičila, potem očitke, potem spet opravičila. Včasih ga pogreša in zaradi tega se sramuje. Takrat ji skuham čaj in je ne zaslišujem.

Včeraj je Ema slišala avto pred blokom. Za hip je obstala, potem pa nadaljevala risanje. Jaz sem tisto risbo zvečer dolgo gledala.

Še vedno mi kdaj pride na misel, da bi morala prej odpreti vrata svoje sobe. Koliko časa človek potrebuje, da neha svojemu strahu govoriti mir pri hiši?