Mož je rekel, da bosta njegova starša pri nas samo dva meseca. Po treh tednih sem v lastnem stanovanju jokala za zaklenjenimi vrati

»Maja, ne delaj prizora. Saj sta moja starša,« je rekel Rok, medtem ko je njegova mama vlekla velik moder kovček čez naš hodnik.

Stala sem v nogavicah, z vrečko iz trgovine v eni roki in s položnico iz nabiralnika v drugi.

»Kakšnega prizora? Vprašala sem, za koliko časa sta prišla.«

Tašča Marija si je odpela plašč.

»Dokler ne končajo kopalnice in tlakov. Kakšna dva meseca, so rekli. Saj bomo že kako.«

Pogledala sem moža. Umaknil je oči.

Takrat sem vedela, da ni izvedel danes.

Živeli smo v triinšestdesetih kvadratih v Ljubljani. Midva, osemletna Neža in štiriletni Jure. Otroka sta imela skupno sobo, midva majhno spalnico, dnevna pa je bila hkrati jedilnica in moj delovni kotiček, kadar sem administracijo za službo dokončevala doma.

Njegova starša sta prenavljala hišo v vasi blizu Celja. Vedela sem za prenovo. Nisem pa vedela, da je naš raztegljivi kavč že rezerviran.

Tisti večer sem rezala kruh za šest ljudi in poslušala razlago, kako so mojstri vse razkopali prej, kot je bilo dogovorjeno.

»Nisem te hotel dodatno obremenjevati,« mi je Rok pozneje zašepetal v kopalnici.

»Zato me nisi vprašal?«

»Mislil sem, da ti bo jasno. Kam pa naj gresta?«

Njegov oče Franc je dobival pokojnino, Marija tudi. Nista bila premožna, brez vsega pa tudi ne. Toda ob vprašanju, ali bi lahko vsaj del časa najela sobo, me je Rok pogledal, kot da sem predlagala nekaj sramotnega.

Prve dni sem se trudila. Res sem se.

Zgodaj sem vstajala, da sem pred službo pospravila posteljnino s kavča. Svojo kavo sem pila stoje, ker je Franc pri mizi razgrnil časopis, Marija pa je že kuhala zajtrk za otroka.

»Kosmiči niso prava hrana,« je rekla Neži in njeno skodelico odmaknila na pult.

»Jaz jih imam rada,« je tiho rekla Neža.

»Babica pa ve, kaj je zdravo.«

Nisem hotela prepira zaradi zajtrka. Rekla sem si, da je to samo druga navada.

Potem so moje skodelice izginile na najvišjo polico. Začimbe so bile drugje. Brisače, ki sem jih obesila, so bile znova zložene, ker se tako »ne sušijo pravilno«. Marija je odprla pralni stroj sredi programa, ker sem po njenem dala preveč perila noter.

Ko sem prišla iz službe, nisem nikoli vedela, kaj bom našla prestavljeno in kaj sem spet naredila narobe.

Najhuje je bilo pri otrocih.

Če sem Juretu rekla, da pred večerjo ne bo piškotov, mu je enega stisnila v roko.

»Saj je samo otrok. Ti si pa stroga za vsako malenkost.«

Če sem popustila, je pripomnila, da otroka nimata reda.

Enkrat je pred Nežo rekla: »Rok je pri teh letih že sam skrbel za šolsko torbo. Danes mamice vse naredite, potem ste pa utrujene.«

Neža je pogledala mene in nato svojo torbo. Tisti pogled me je bolj zabolel kot pripomba.

Z Rokom sem poskušala govoriti zvečer. Šepetala sva v postelji, ker so se skozi steno slišali televizija, Francovo pokašljevanje in Marijini komentarji o vremenu.

»Samo gosti so,« je rekel.

»Gost me vpraša, preden odpre moj predal.«

»Mama pomaga. Ti pa vse vzameš osebno.«

Obrnila sem se proti steni. Nisem imela več moči, da bi iskala prave besede, s katerimi bi bila moja stiska zanj dovolj razumna.

Tretji teden je prišel poračun elektrike. Hrana je šla hitreje, prala sem vsak dan, zvečer pa nisem mogla niti za pol ure sesti za računalnik. Franc je v dnevni gledal poročila, Marija pa mi je čez ramo govorila, da si s tem delom samo kvarim oči.

Rok je začel prihajati domov pozneje. Enkrat sestanek, drugič trgovina, tretjič je še malo posedel pred blokom s sosedom.

Jaz nisem imela kam posedeti.

Nekega četrtka sem med malico poklicala mojstra, ker me je zanimalo, kako napreduje prenova. Številko mi je Franc dal zaradi dostave ploščic.

Povedal mi je, da kopalnica že deluje. Spalnica in kuhinja sta bili uporabni, v pritličju pa so morali še položiti tla.

»Saj sem jima rekel, da lahko spita zgoraj,« je dodal.

Telefon sem držala pri ušesu še potem, ko je prekinil.

Tisti večer sem našla Marijo v najini spalnici. Zlagala je Rokove majice.

Na postelji je ležala tudi moja odprta mapa s položnicami.

»Kaj delaš?«

»Pospravljam. Pa tole sem videla. Vidva res preveč plačujeta za telefon.«

Vzela sem ji mapo iz rok. Tresla sem se.

»Prosim, pojdite iz spalnice.«

»Saj nisem nič takega—«

»Ven. Prosim.«

Pri večerji je bila užaljena. Franc je gledal v krožnik, Rok pa me je vprašal, ali je bilo res treba tako ostro.

Takrat sem odložila vilice.

»Kopalnica pri vaju dela. Zakaj sta še tukaj?«

Marija je pogledala Roka.

»Zaradi prahu. Pa stopnice so zdaj nerodne.«

»Maja, dajmo pojesti,« je rekel.

»Ne. Ti boš pojedel in šel pod tuš. Jaz bom pospravila za šestimi ljudmi, potem bom iskala Juretovo pižamo, ker je spet v drugi omari. Jutri bom poslušala, da sem ga narobe oblekla. In ti mi boš rekel, da pretiravam.«

Glas mi je počil. To me je razjezilo še bolj.

»Nimam prostora. Nikjer. Še jokam lahko samo na stranišču.«

Neža je nehala jesti. Rok jo je pogledal in ji tiho rekel, naj z Juretom odnese knjigo v njuno sobo.

Ko so se vrata zaprla, sem zajokala. Grdo, sunkovito. Marija je začela naštevati, kaj vse skuha in opere. Franc je omenil štiri tisoč evrov, ki sta nama jih nekoč posodila za avto.

»Vrnila sva jih,« sem rekla. »Vse. In hvaležna sem bila. Ampak koliko časa moram biti zato tiho?«

Rok dolgo ni rekel ničesar.

Potem je odmaknil krožnik.

»Mami, ati. V soboto vaju peljem domov.«

Marija je obstala z robčkom v roki.

»Torej naju mečeš ven?«

»Ne. Predolgo sem se izogibal pogovoru. Doma lahko živita. Jaz pa bi moral najprej vprašati Majo.«

Tisto noč nisva bila nenadoma spet srečna. Rekla sem mu, da me je pustil samo. Ni ugovarjal. Prvič me ni prosil, naj razumem še njegovo stran.

V soboto sta odšla. Marija me ni objela. Franc mi je pri vratih pokimal.

Ko se je Rok vrnil, je pospravil kavč. Jaz sem skuhala kavo in sedla na svoj stol. Skodelice še nisem prestavila nazaj. Samo sedela sem.

Še vedno me stisne, ko zazvoni telefon in se izpiše njena številka. Rok se zdaj z mano dogovori, preden komu karkoli obljubi. Majhna stvar, bi kdo rekel. Meni ni.

Ali je res nehvaležno zahtevati mir v lastnem domu? Jaz sem se predolgo bala, da me bo prav zaradi tega kdo imel za slabo žensko.