»Ločitve ti ne dam,« je rekel mož po 32 letih zakona. Prvič nisem pospravila mize in ostala tiho.

»Ločitve ti ne dam, Mojca. Nehaj se obnašati kot otrok in mi povej, kje je čista srajca.«

Marjan je stal pred odprto omaro. Na postelji med nama je ležala mapa z izpiski, poročnim listom in naslovom odvetniške pisarne. Roke so se mi tako tresle, da sem jih skrila pod stegna.

»V levem predalu,« sem rekla.

Še v tistem trenutku sem mu povedala, kje ima srajco. To me je zabolelo skoraj bolj kot njegov odgovor.

Stara sem bila šestinpetdeset let. Poročena dvaintrideset. Znala sem na pamet njegovo številko zdravstvenega zavarovanja, vedela, katera zdravila jemlje njegova mama, in slišala po zvoku avtomobila, ali prihaja domov slabe volje.

Nisem pa več vedela, kaj rada počnem ob sobotah.

Ko sta bila Neža in Rok majhna, sem pustila službo v računovodstvu. Samo za nekaj let, sva rekla. Marjan je delal v proizvodnji v izmenah, moja plača pa bi šla skoraj vsa za vrtec in prevoz.

Potem je zbolela njegova mama. Potem smo dozidali hišo. Potem je bilo vedno nekaj.

Nazadnje sem se zaposlila za štiri ure v šolski kuhinji. Ob dveh sem bila doma, dovolj zgodaj za kosilo, perilo in vse tisto, čemur je Marjan rekel: »Saj si vendar doma.«

Ni me tepel. To sem si dolgo ponavljala, kot da bi morala biti hvaležna za edino stvar, ki mi je ni naredil.

Če sem govorila, je gledal televizijo. Če sem jokala, je šel v garažo. Če sem prosila, da bi kam šla skupaj, je vprašal, kaj mi spet manjka.

Imela sem hišo, vrt in zdrava otroka. V našem kraju se za manj reče, da človek nima razloga za pritoževanje.

Odločitev ni prišla ob kakšni veliki izdaji. Nobene druge ženske nisem našla. Nobenega skrivnega telefona.

Prišla je po pregledu v bolnišnici.

Na dojki so mi našli spremembo in čakala sem na izvid odvzema tkiva. Marjana sem prosila, naj gre z mano. Rekel je, da imajo v službi inventuro in da bom tako ali tako samo čakala.

Na hodniku sem sedela med avtomatom za kavo in žensko, ki ji je mož ves čas držal torbico. Ni govoril nič posebnega. Samo tam je bil.

Meni je telefon zavibriral ob enajstih.

»Vzemi še kruh, ko greš nazaj.«

Izvid je bil dober. Jokala sem šele doma, med zlaganjem kruha v zamrzovalnik.

Tisti večer sem ga vprašala, ali ga je sploh skrbelo.

»Saj sem vedel, da ni nič,« je odgovoril.

»Jaz pa nisem.«

Zavzdihnil je, kot da sem nalašč pokvarila večer.

Tri mesece pozneje je na postelji ležala mapa.

Ko je dojel, da mislim resno, se je usedel.

»Koga imaš?«

»Nikogar.«

»Ne govori neumnosti. Ženska pri teh letih ne gre kar tako.«

Prvič sem mu odgovorila brez opravičevanja.

»Gre. Samo zelo dolgo zbira pogum.«

Naslednje jutro je poklical otroka, še preden sem prišla iz službe.

Neža me je pričakala v kuhinji. Plašč je imela še oblečen.

»Mami, ati pravi, da bi prodala hišo. Kaj se dogaja?«

Na pult sem odložila vrečko krompirja. Spet sem nakupovala za dva, čeprav sem vso pot domov razmišljala, kako bom živela sama.

»Ločiti se hočem.«

»Zdaj? Ko bosta lahko malo uživala?«

Pogledala sem jo. Res ni vedela. Vsa tista leta sem poskrbela, da ni vedela.

»Kdaj naj bi jaz začela uživati, Neža?«

Sedla je. Jaz sem ostala pri pultu, ker me je bilo strah, da ne bom mogla več vstati, če sedem.

Rok je bil ostrejši. Po telefonu mi je rekel, da je oče vse življenje delal za nas.

»Tudi jaz sem,« sem rekla.

»Saj ne pravim, da nisi. Ampak ne moreš zdaj vsega razdreti, ker sta se malo odtujila.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem, ali sem res sebična. Otroka sem naučila opaziti očetovo utrujenost. Svojo sem skrivala tako dobro, da sta jo zdaj težko verjela.

Marjan je naslednji teden prinesel šopek tulipanov iz trgovine. Položil jih je poleg korita.

»No. Da ne boš rekla, da nikoli ničesar ne naredim.«

Včasih bi me to omehčalo za pol leta.

Tokrat sem rože dala v vazo in rekla hvala. Mape nisem umaknila.

Potem je prišel denar.

Z najinega skupnega računa je večino prihrankov prenesel na svojega. Ko sem ga vprašala, zakaj, je rekel, da varuje denar, dokler me ne mine.

Na svojem računu sem imela tristo oseminštirideset evrov. S tem naj bi našla stanovanje, plačala varščino in začela znova.

Zvečer sem poklicala sestro Ireno.

»Lahko pridem za nekaj časa?«

Nekaj trenutkov je molčala.

»Posteljo bom pripravila,« je rekla. »Drugega zdaj ne rabiš razlagati.«

Odnesla sem dve potovalki, škatlo fotografij in star šivalni stroj, ki mi ga je kupila mama. Marjan je stal ob vhodnih vratih.

»Če greš, se ne vračaj, ko ti bo zmanjkalo denarja.«

Skoraj sem odložila torbo. Ne zato, ker bi hotela ostati. Ker me je bilo sram, da me je tako strah.

Odvetnica mi je razložila, da njegovega dovoljenja za ločitev ne potrebujem. Urejanje premoženja bo ločena, verjetno dolga stvar. Shranim naj izpiske in dokumente. Zaradi nizkih prihodkov sem oddala še prošnjo za brezplačno pravno pomoč.

Nič ni bilo hitro. Ni bilo tako, kot ljudje rečejo: samo pojdi.

Pri Ireni sem spala v sobi, kjer je prej sušila perilo. Zjutraj sem morala prestaviti stojalo, da sem odprla omaro. V službi sem vprašala za dodatne ure. Popoldne sem dvema sosedama krajšala hlače.

Prvi mesec sem trikrat skoraj poklicala Marjana. Zaradi pokvarjene ključavnice, zavarovanja avtomobila in ene same nedelje, ki je bila predolga.

Nisem ga. Ključavnico je popravil mojster. Na zavarovalnico sem šla sama. Nedeljo sem nekako preživela.

Neža je prišla čez šest tednov. Prinesla je jabolčni zavitek in sedla na rob moje postelje.

»Ati me je včeraj trikrat klical, kje ima kaj,« je rekla. »Potem se je razjezil name, ker nisem vedela.«

Gledala je v pekač.

»Mislim, da nisem razumela, mami.«

Nisem ji rekla, da sem ji povedala. Samo objela sem jo.

Z Rokom gre počasneje. Pokliče, vpraša, kako sem, o očetu ne govori. Za zdaj je tudi to nekaj.

Postopek še traja. Imam majhno najemniško stanovanje in vsak račun dvakrat obrnem. Včasih pogrešam vrt. Včasih celo Marjana, kakršen je bil na začetku, ali pa kakršnega sem si zapomnila.

Toda sinoči sem jedla večerjo ob pol devetih, ker sem bila takrat lačna. Nihče ni pogledal na uro. Šele pri pomivanju sem opazila, da si potiho prepevam.

Še vedno se učim, da pogrešati nekaj ne pomeni, da se moraš vrniti. Je res sebično oditi, če si moral za mir v hiši toliko let molčati?