Ženi sem priznal, da sem poljubil sodelavko. Šele ko me je sin vprašal, kam se bo preselil, sem razumel, kaj sem naredil.

»Povej mi samo, ali si jo ti poljubil ali je ona tebe.«

Nina je stala pri pomivalnem koritu. V roki je držala hčerino skodelico, voda pa je tekla čez rob. Za kuhinjskimi vrati je najin devetletni Lovro iskal športno majico. Slišal sem predal, ki ga je odpiral in zapiral.

»Jaz,« sem rekel.

Nina je zaprla pipo. Skodelico je položila na pult tako previdno, da me je zabolelo bolj, kot če bi jo vrgla vame.

»Potem mi ne govori, da se je kar zgodilo.«

Prejšnji večer smo imeli službeno zabavo v gostilni blizu Celja. Konec uspešnega leta, večerja, glasba in preveč vina. S sodelavko Majo sva ostala zunaj pod nadstreškom, ko so drugi naročali še eno rundo.

Pritoževal sem se ji, da doma zadnje čase samo še računamo, vozimo otroke in popravljamo stvari. Ona me je poslušala. Jaz sem užival v tem, da me nekdo posluša, ne da bi me vprašal, ali sem plačal položnico za elektriko.

Potem sem jo poljubil.

Nekaj sekund. Dovolj, da sem naslednje jutro sedel v avtu pred blokom in nisem mogel obrniti ključa v ključavnici vhodnih vrat.

Nini sem povedal, ker sem si predstavljal, da bo priznanje dokaz, da sem še vedno pošten človek. Danes me je tega sram. Prišel sem domov s svojo krivdo in pričakoval, da bo ona vedela, kaj naj z njo.

Najprej ni jokala. Spraševala je.

Kolikokrat? Kje? Kdo je videl? Ali sva si pisala?

Pri zadnjem vprašanju sem pogledal stran.

»Matej. Telefon.«

Dal sem ji ga. Z Majo nisva imela razmerja, sva si pa več tednov pošiljala sporočila, ki jih pred Nino ne bi prebral na glas. Šale o sodelavcih. Fotografija kave. En večer sem ji napisal, da je z njo lažje govoriti kot doma.

Nina je tisto sporočilo prebrala dvakrat.

»Jaz sem takrat sedela na urgenci z Emo. Ti si rekel, da moraš dokončati poročilo.«

Najina šestletnica je tisti večer padla z lestve na igrišču. Ni bilo nič hujšega, samo šivanje brade. Vseeno je Nina tri ure čakala z njo, jaz pa sem imel čas za sporočila drugi ženski.

»Tole ni bilo samo tistih nekaj sekund,« je rekla.

Tisto noč sem spal na kavču. Naslednjo tudi.

Živeli smo v trisobnem stanovanju, za katero sva imela še osemnajst let kredita. Nina je delala v računovodstvu za skrajšan čas, ker Ema pogosto zboleva. Jaz sem vsak mesec poudarjal, koliko nadur naredim. Kot da je bila moja utrujenost vredna več od njene.

Prve dni sem delal napake eno za drugo.

Kupoval sem rože. Nina jih je pustila zavite na balkonu. Predlagal sem vikend na morju in rekla je, naj najprej preverim, ali imamo denar za servis avta. Potem sem se razjezil, ker sem imel občutek, da nič ne pomaga.

»Saj sem ti povedal! Lahko bi bil tiho!«

Še zdaj se spomnim njenega obraza.

»A naj bom hvaležna?«

Lovro je stal na hodniku. V rokah je držal zvezek za matematiko.

»A se bomo zdaj preselili?«

Oba sva utihnila.

»Zakaj to sprašuješ?« sem spravil iz sebe.

»Ker ima Žan dva doma. In ker ti spiš tukaj.« Pokazal je na kavč. »Samo povejta, kam bom dal kolo.«

Takrat sem prvič nehal razmišljati samo o tem, kako bom izgubil ženo.

Otroka sta že živela s posledicami, čeprav jima nisva ničesar razložila. Ema je začela ponoči prihajati v spalnico. Lovro je dvakrat pozabil nalogo in učiteljici rekel, da doma vsi slabo spimo.

Naslednji ponedeljek sem med odmorom poklical terapevtko.

Ko sem Nini povedal, je samo prikimala.

»Ne pričakuj, da bom zdaj rekla, kako sem ponosna nate.«

»Ne pričakujem.«

V resnici sem malo pričakoval. Tudi to sem moral pozneje priznati.

Terapevtka me je na prvem srečanju vprašala, kaj želim.

»Da mi žena spet zaupa.«

»Kaj pa ste pripravljeni narediti, če vam še dolgo ne bo?«

Nisem imel odgovora. Govoril sem o pritisku v službi, kreditu, oddaljenosti med nama. Poslušala me je, potem pa vprašala, kje v tej razlagi prevzemam odgovornost za poljub in sporočila.

Ni bilo prijetno. Domov sem prišel jezen in prvič nisem pričakoval, da me bo Nina potolažila.

Z Majo sem prekinil zasebne stike. Povedal sem ji, da so bila najina sporočila in poljub moja izdaja družine in da tega ne bom nadaljeval. Ker sva delala v isti skupini, sem se z vodjo dogovoril za delo na drugem projektu. Nini sem povedal tudi, da se bova na sestankih še srečevala.

»Ne moreš mi obljubiti, da je nikoli več ne boš videl,« je rekla.

»Ne. Lahko pa ti neham lagati o tem.«

Telefon sem nehal obračati z zaslonom navzdol. Če sem zamujal, sem poklical. Ne zato, da bi si zaslužil miren večer. Ker sem prej z vsako malenkostjo pustil prostor za nov dvom.

Nekega četrtka me je Nina prosila, naj ji pokažem sporočila. Pokazal sem jih, potem pa utrujeno zavzdihnil.

Takoj je odložila telefon.

»Vidiš? Zdaj sem jaz tista tečna, ki preverja.«

»Nisi. Oprosti.«

Sedela sva za kuhinjsko mizo, dokler se ni ohladil čaj. Ni bilo objema. Samo prvi pogovor po dolgem času, v katerem se nisem branil.

Otrokom sva skupaj povedala, da imava težave, za katere nista kriva. Da ni njuna naloga paziti, ali sva dobre volje. Lovro je vprašal, ali se bova ločila.

Nina ni obljubljala.

»Trudiva se ugotoviti, kako naprej. Kar se bo zgodilo, vaju bova imela oba rada.«

Težko sem jo poslušal. Hotel sem reči, da bomo zagotovo ostali skupaj. Pa tega nisem mogel obljubiti namesto nje.

Na skupno terapijo je pristala po treh mesecih. Po srečanju sva na parkirišču sedela vsak na svoji strani avta. Rekla je, da me pogreša, čeprav sem vsak dan doma.

Takrat sem zajokal. Ona me ni objela. Vseeno je ostala ob meni, dokler nisem lahko odpeljal.

Minilo je sedem mesecev. Še vedno hodim na terapijo. Včasih se smejiva otroškemu prepiru zaradi daljinca, potem pa ji zapiska moj telefon in ji obraz otrdi. Tega ji ne zamerim več.

Prejšnjo nedeljo sva po kosilu pomivala posodo. Ko sem ji podal krožnik, se je za hip naslonila name. Nisem je zadržal. Pustil sem, da sama odloči, koliko bližine zmore.

Rad bi, da ostane, ampak nočem več, da ostaja samo zaradi otrok, kredita ali strahu pred tem, kaj bodo rekli ljudje.

Ne vem, ali mi bo lahko še kdaj povsem zaupala. Vem pa, da potrpežljivosti ne smem zahtevati od nje, če je sam nisem pripravljen imeti.