Dvanajst let sem skrbela za moževo družino. Ko sem pokopala očeta, me je tašča poklicala samo zato, ker je potrebovala prevoz

»Tvoj oče je žal umrl, ampak življenje gre naprej. Jaz imam v četrtek pregled,« je rekla tašča, medtem ko sem iz očetove jakne praznila žepe.

V roki sem držala njegov račun iz trgovine. Kruh, mleko, dve jabolki. Na dnu žepa je bil še bonbon, zavit v moder papir.

»Marija, v četrtek ne morem.«

»Kako ne moreš? Matej pravi, da si še doma.«

Bila sem doma. Ker v službi nisem zmogla priti skozi dopoldne, ne da bi se zaklenila na stranišče in jokala.

»Naj te pelje kdo drug.«

Na drugi strani je nastala tišina.

»Odkar se je to zgodilo, si čisto drugačna.«

Oče je bil pokopan devet dni.

Dvanajst let sem bila v moževi družini tista, ki je vedela vse. Kdaj ima tast kontrolo pri kardiologu. Kje je napotnica. Kateri mojster je obljubil priti popravit streho na njihovi hiši pri Sežani.

Z Matejem sva živela v Ljubljani, a sva skoraj vsak drugi konec tedna preživela pri njegovih. Pravzaprav sem ga jaz preživela pri njegovih. Matej je pogosto šel z bratom Tomažem po material in se vrnil tri ure pozneje, jaz pa sem medtem drgnila omarice ali z Marijo izbirala ploščice.

»Ti se z mamo kar dogovori, meni je vseeno,« je govoril.

Takrat se mi je zdelo, da mi zaupa. Danes vem, da mu je bilo predvsem udobno.

Delala sem v računovodstvu. Ob koncu meseca sem ostajala dlje, potem pa med potjo domov klicala ambulante. Svoj tečaj keramike sem odpovedala, ker so ravno ob sobotah potrebovali pomoč pri prenovi spodnjega nadstropja.

»Saj bo še čas zate,« mi je rekla Marija.

Tudi sama sem si to govorila.

Ko smo praznovali tastov sedemdeseti rojstni dan, sem spekla tri pladnje peciva. Po kosilu so vsi sedeli zunaj, jaz pa sem pomivala mastne pekače. Tomaž je skozi vrata pomolil glavo.

»Maja, a je še kaj kave?«

Niti pogledal ni, ali imam proste roke.

Nisem bila prisiljena. To si še danes priznam. Hotela sem pripadati. Moja mama je umrla zgodaj, oče pa je bil tih človek, ki ni znal delati velikih družinskih srečanj. Pri Matejevih je bilo vedno glasno, vedno polna miza. Mislila sem, da je to toplina.

Potem je očeta zadela kap.

Sosed ga je našel na kuhinjskih tleh. Ko sem prišla v bolnišnico, je imel eno nogavico obrnjeno narobe. Ne vem, zakaj sem gledala ravno to. Še danes jo vidim.

Šest dni sem sedela ob njegovi postelji. Matej je prišel dvakrat. En večer je moral k svojim, ker so pripeljali nova garažna vrata.

»Saj tam tako ali tako samo čakaš,« je rekel, potem pa ob mojem pogledu dodal: »Nisem tako mislil.«

Marija mi je poslala sporočilo: »Drži se.« Tomaž je vprašal, ali sem že uredila ponudbo za njihovo novo ograjo.

Nisem odgovorila.

Ko je oče umrl, me je iz bolnišnice odpeljala sodelavka Nika. Matej je bil na poti s Primorske. Doma me je objel, ampak jaz sem se še kar oklepala Nikinega rokava.

Na pogreb sta prišla Matej in tast Jože. Marija je sporočila, da jo boli koleno, Tomaž pa da ne more zapreti delavnice. Nisem pričakovala, da bodo žalovali kot jaz. Pričakovala sem samo, da bodo prišli.

Ali prinesli juho. Ali vprašali, če sem kaj jedla.

Namesto tega je devet dni pozneje prišel klic glede prevoza.

Ko sem prekinila, sem očetovo jakno položila nazaj na stol. Nisem je mogla več prijeti.

Tisti večer sem Mateju povedala, da njegove mame ne bom peljala.

»Dobro, bom jaz uredil,« je rekel in pogledal v telefon.

»Ne samo v četrtek. Ne bom več naročala tvojih staršev. Ne bom iskala mojstrov. In v soboto ne grem čistit hiše.«

Dvignil je glavo.

»Zdaj boš pa zaradi enega klica vse obrnila na glavo?«

»Ni bil en klic.«

Povedala sem mu za odpovedane sobote. Za dopust, ki sem ga porabila za tastovo operacijo. Za večere, ko sem očetu rekla, da nimam časa za obisk, ker sem morala njegovi mami izpolniti neke obrazce.

Pri tem sem se zlomila.

»Za svojega očeta nisem imela časa, Matej.«

Hotel me je prijeti za ramo. Umaknila sem se. Ne nalašč, kar telo mi je šlo stran.

Prvi večji prepir je prišel ob veliki noči. Marija je v družinsko skupino napisala, kaj bo kdo prinesel. Ob mojem imenu so bili potica, francoska solata in prihod ob devetih, da pripravim mizo.

Odpisala sem: »Tokrat ne bom pripravljala hrane. Če pridem, pridem na kosilo.«

Tomaž je dodal smejoč obraz in napisal: »Oho, zdaj imamo pa gospo.«

Zapustila sem skupino.

Matej je telefon položil na mizo malo preveč na trdo.

»Mene spravljaš v nemogoč položaj.«

»Zakaj? Ker boš moral svoji mami povedati, da znam tudi jaz sedeti za mizo?«

Na kosilo sva vseeno šla. Hotela sem videti, ali znam biti tam drugače. Brez predpasnika in brez vrečke iz trgovine.

Marija me je pozdravila hladno. Pri mizi je rekla, da danes mladi mislijo samo nase.

»Družina si pomaga,« je dodala in pogledala mene.

Vilice sem odložila na krožnik.

»Kdo je pomagal meni?«

Jože je nehal rezati meso.

»Maja, saj nismo vedeli, kaj potrebuješ,« je rekel.

»Tudi jaz nisem vedno vedela. Pa sem vprašala.«

Marija je začela pospravljati poln krožnik, čeprav nihče še ni končal.

»Zdaj nam boš pa pomoč očitala do smrti.«

Matej je dolgo molčal. Že sem potisnila stol nazaj, ko je rekel:

»Mami, nehaj. Jaz bi moral več narediti. Mi vsi bi morali.«

Ni bilo opravičilo za vse. Bilo pa je prvič, da me ni pustil same pred njimi.

Domov sva se peljala skoraj brez besed. Pred blokom je ugasnil motor.

»Ko je umrl tvoj oče, nisem vedel, kaj naj naredim.«

»Lahko bi ostal z mano.«

Prikimal je. Tokrat brez razlage.

Od takrat hodiva na zakonsko svetovanje. Matej zdaj ureja termine svojih staršev. Prejšnji mesec je zaradi pregleda prestavil sestanek in zvečer rekel, da ni vedel, koliko usklajevanja je s tem.

Skoraj sem rekla: »Vidiš.« Pa nisem imela moči še za zmago.

Z Marijo nisva postali prijateljici. Včasih še pripomni, da je bilo prej lepše. Jože me je neko nedeljo poklical samo vprašat, kako sem. Nerodno sva govorila o vremenu, potem pa me je res poslušal.

Ob sobotah spet hodim na keramiko. Ko prvič nisem odgovorila na njihov klic, sem telefon obračala v dlani celo uro. Še vedno imam kdaj slabo vest.

Ampak očetovo jakno sem končno pospravila. Bonbon sem obdržala.

Še vedno jim pomagam, kadar zmorem. Ali sem res postala hladna, ker zdaj pričakujem, da lahko tudi jaz kdaj rečem ne?