Po telefonu sem slišala hčerkin jok in že segla po prihrankih. Potem sem jo vprašala za najino skrivno besedo.

»Mami, prosim, ne povej očiju. Nekoga sem zbila.«

Pokrovka mi je zdrsnila iz roke in udarila ob ploščice. Na štedilniku je vrela juha, jaz pa sem stala sredi kuhinje in poslušala jok, ki je zvenel kot jok moje Nike.

»Kje si? Si poškodovana?«

»Nisem, ampak … mami, denar rabim. Takoj. Drugače me bodo odpeljali.«

Pogledala sem na uro. Dvajset čez dve. Nika bi morala biti na vajah v Ljubljani. Tja se je vozila z našim starim avtom, za katerega sva z Bojanom vsak mesec upala, da bo prestal še naslednjega.

»Koliko?« sem vprašala.

»Štiri tisoč osemsto. Poslali ti bodo račun. Samo nakaži, prosim.«

Na varčevalnem računu sem imela pet tisoč tristo evrov. Denar za streho, ki je ob močnem dežju spuščala nad spalnico. Tri leta dodatnih sobot v trgovini. V tistem trenutku bi ga dala do zadnjega centa.

»Nika, poslušaj me. Kdo je s tabo?«

Zaslišalo se je šumenje, nato nižji glas v ozadju. Nekaj o tem, da časa zmanjkuje.

»Mami, ne sprašuj zdaj!«

Segla sem po očalih, da bi odprla bančno aplikacijo. Roke so se mi tako tresle, da sem dvakrat zgrešila številko za odklep telefona.

Potem sem na hladilniku zagledala fotografijo. Nika pri devetih letih, z moko na nosu, zraven pa moja pokojna mama s pladnjem potice.

Pehtran.

Beseda mi je prišla na misel tako nenadoma, da sem jo skoraj izgovorila na glas.

»Povej mi najino besedo,« sem rekla.

Na drugi strani je za hip utihnilo.

»Kaj? Mami, a ti mene sploh poslušaš?«

»Najino besedo. Za nujne primere.«

»Zdaj res ni čas za tvoje …«

Prekinilo je.

Še nekaj sekund sem držala telefon ob ušesu. Potem sem sedla kar na tla, med koščke pokrovkinega plastičnega ročaja.

Skrivno besedo sva določili prejšnjo zimo. Na radiu sem poslušala opozorilo o lažnih klicih, Nika pa je ravno jedla potico in se mi smejala.

»Mami, saj bom vedela, če boš ti.«

»Jaz pa mogoče ne bom vedela, če boš ti.«

Takrat je zavila z očmi, ampak je pristala. Pehtran, ker ga ni marala, babica pa je vztrajala, da brez njega ni prave potice.

Zdaj sem odprla njen stik in poklicala običajno številko.

Ni se oglasila.

Poklicala sem še enkrat. Nič.

V glavi sem že začela iskati razlage. Kaj pa, če je bila res ona? Kaj, če sem lastni hčerki odložila telefon, ker sem hotela eno neumno besedo?

Tretjič se je oglasila zadihana.

»Mami, na vajah sem. A lahko potem?«

»Pehtran,« sem izdavila.

»Kaj?«

»Samo povej mi, da si v redu.«

Ko je slišala, kako diham, je odšla na hodnik. Skozi telefon sem slišala vrata in njene korake.

»V redu sem. Pred predavalnico sem. Kaj se je zgodilo?«

Takrat sem zajokala. Ne lepo, tiho. Hlipala sem, da me je morala prositi, naj ponovim.

Bojan je prišel domov pol ure pozneje. Našel me je za mizo z nedotaknjeno skodelico kave. Ko sem mu povedala znesek, je najprej pogledal proti omari, kjer sva hranila račune za popravilo strehe.

»Saj nisi nakazala?«

»Nisem.«

Sedel je. Potem je začel spraševati, zakaj sem sploh verjela neznani številki in kako lahko nekdo kar zahteva denar po telefonu.

»Ker sem slišala najinega otroka jokati, Bojan.«

Obmolknil je, ampak mene je že zabolelo.

»Ti bi pa verjetno najprej zahteval zapisnik, kajne?«

Ni bilo pošteno. Vem. Ampak tisti trenutek sem potrebovala, da me prime za roko, ne da preverja, kako neumna sem bila.

Poklicala sva policijsko postajo. Povedala sem čas klica, številko, znesek in vse, česar sem se spomnila. Po navodilih sem shranila podatke o klicu in pozneje prišla podat prijavo. Denar ni bil nakazan, sporočila z računom pa sploh nisem prejela.

Policist me je vprašal tudi, katere podatke o Niki je klicateljica dejansko omenila.

Takrat me je postalo sram na drugačen način.

Ni rekla svojega imena. Jaz sem rekla Nika. Ni omenila Ljubljane niti našega avta. Vse to sem v zgodbo dodala sama.

Glas pa … še danes težko razložim. Podoben ji je bil. Ali pa sem zaradi joka in strahu slišala njo. Policist ni ugibal, ali je šlo za posnetek, prirejen glas ali samo prepričljivo igranje.

Nika je prišla domov pred večerom. Še čevljev ni sezula, ko sem jo objela.

Bojan je stal pri pultu.

»Zdaj bomo pa pogledali, kaj vse objavljaš na spletu.«

Nika se je odmaknila od mene.

»A sem zdaj jaz kriva?«

»Tega nisem rekel.«

»Zveni pa tako.«

Na mizo je odložila nahrbtnik. Pokazala nama je svoj javni profil. Fotografije s prijateljicami, posnetek poti na fakulteto, čestitka meni za rojstni dan. Pod njo moje ime, kraj in fotografija pred našo hišo.

Bojan je stisnil ustnice.

»No, vidiš.«

»Počakaj,« sem rekla.

Odprla sem svoj profil. Prejšnji mesec sem objavila fotografijo njenega avta in napisala, kako ponosna sem, da se sama vozi na študij. Ko je odšla na morje, sem napisala, da jo doma že pogrešava.

Bojan je imel javno objavljen rojstni datum in telefonsko številko za prodajo drv.

Nekaj časa smo vsi gledali vsak v svoj zaslon.

»Saj sploh ne vemo, ali so naju tako našli,« je tiho rekla Nika.

Imela je prav. Vseeno smo tisti večer pregledali nastavitve zasebnosti, umaknili nekaj objav in se dogovorili, da lokacij ne bomo več objavljali sproti. Nisva zahtevala njenih gesel. Hotela sem, da nas pokliče, če bo res v težavah, ne da najprej razmišlja, kaj nama mora prikriti.

Določili smo novo skrivno besedo. Dogovorili smo se tudi, da bomo ob nenavadni nujni prošnji prekinili klic in sami poklicali na shranjeno številko. Tudi če bo nekdo jokal. Tudi če bo jezen.

Pozneje je Bojan pomival posodo, jaz pa sem brisala mizo.

»Ustrašil sem se,« je rekel. »Zato sem težil.«

Prikimala sem. Tokrat me je prijel za roko.

Še vedno se zdrznem, kadar me pokliče neznana številka. Nika se mi zaradi tega ne smeji več.

Včasih se vprašam, ali bi se spomnila najine besede, če ne bi pogledala proti hladilniku. In koliko takih dogovorov doma odpravimo z zamahom roke, ker smo prepričani, da se nam kaj takega ne more zgoditi?