Neznanec je na mojih vratih iskal mojo pokojno ženo. V rokah je držal pismo mame, za katero sem trideset let verjela, da me je zapustila.

»Iščem Majo. Tukaj naj bi živela.«

Moški pred vrati je držal premočeno kuverto. Pogledala sem njegove blatne čevlje, potem obraz, in začutila tisto znano slabost.

»Maja je mrtva,« sem rekla. »Dve leti že.«

Umaknil je pogled.

»Oprostite. Nisem vedel.«

Hotela sem zapreti vrata, ko je dodal:

»Potem ste vi Nika. Imam nekaj od vaše mame.«

Na hodniku je še vedno stala očetova hodulja. Tisto jutro sem ga odpeljala v dom v Cerknici. Tri mesece sem urejala papirje, štela doplačila in poslušala, da ga zapuščam, tako kot vsi drugi.

Ob besedi mama sem se nehote ozrla proti prazni dnevni sobi.

»Moja mama nima ničesar z Majo.«

»Mislim, da ima. Smem vstopiti?«

Ime mu je bilo Bojan. Živel je blizu Starega trga. Njegova mama Francka je umrla prejšnji mesec in med praznjenjem njene hiše je našel mapo z Majinim naslovom. Na vrhu je pisalo: Za Niko. Izročiti osebno.

Skuhala sem kavo, čeprav je nisem hotela. Ko ne vem, kaj bi z rokami, pristavim džezvo.

Bojan je na mizo položil fotografijo.

Ženska pred leseno kočo je imela moje oči. Obraz je bil ožji, kot sem se ga spomnila, lasje kratko postriženi. Na hrbtni strani je z modrim kemičnim svinčnikom pisalo: Marjeta, jesen 1994.

»To ni njeno ime,« sem rekla. »Moji mami je bilo ime Jana.«

Bojan je počasi odkimal.

»Tako jo je klical vaš oče. In potem vsi drugi. V dokumentih je bila Marjeta. Moja mama jo je poznala še iz šole.«

Jana. Nikoli nisem pomislila, da je bilo to samo ime, ki ga je zanjo uporabljal on. Nikoli nisem videla njenega osebnega dokumenta. Ko je odšla, sem imela osem let.

Oče je povedal, da je pobegnila z drugim. Da je pustila otroka zaradi nekoga, ki je imel avto in denar.

V majhnem kraju takšna zgodba hitro postane dejstvo. V trgovini so mi dajali bonbone. Pri pouku za materinski dan sem lahko risala babico.

Bojan je poravnal rob fotografije.

»Pri nas ni bilo nobenega drugega moškega. Mama ji je nosila hrano v kočo. Vaša mama se je skrivala pred vašim očetom.«

»Moj oče je bil težek, ni pa …«

Nisem dokončala.

Točno ta stavek sem nekoč rekla Maji.

Živeli sva nad očetovim stanovanjem. Kredit za prenovo, moja plača iz trgovine, Majino delo v knjižnici. Pozimi sva zapirali radiator v spalnici, da sva lažje plačali kurjavo.

Oče je prihajal brez trkanja. Spraševal, zakaj ni kosila, zakaj Maja spet bere, zakaj mu odgovarja s takim obrazom. Jaz sem vedno nekako uredila, da je bila kriva utrujenost. Njegova starost. Njegova samota.

Potem je Majo nekoč zgrabil za zapestje.

»Samo odmaknil me je, a ne?« me je vprašala tisti večer in mi pokazala modrico.

Rekla sem, da nisem videla začetka prepira.

Še zdaj me je sram te povedi.

Bojan je odprl kuverto. Papir v njej je bil porumenel in prepognjen na štiri dele.

»Maja je prišla k moji mami pred šestimi leti. Iskala je podatke o tej koči. Vaš oče ji je med prepirom rekel, da bo tudi ona končala tam, kjer je Jana. To ji ni dalo miru.«

Spomnila sem se. Maja mi je takrat govorila o neki Francki. Nisem je poslušala do konca.

»Mama ji je povedala, kar je vedela. Pisma pa ji ni dala. Obljubila je vaši mami, da ga bo spravila do vas, potem pa jo je vaš oče prestregel in ji zagrozil. Bala se ga je tudi pozneje. Ni opravičilo, vem.«

»Vsi ste nekaj vedeli?«

Bojan je stisnil ustnice.

»Jaz sem bil takrat otrok. Za pismo sem izvedel šele zdaj.«

Odprla sem ga tako previdno, da me je jezilo. Kot da je papir pomembnejši od vsega, kar mi je že razpadalo pred očmi.

Moja Nika.

Če ti kdo reče, da sem šla, ker te nisem hotela, mu ne verjemi. Tisto noč sem hotela vzeti tudi tebe. Oče je zaklenil sobo in ključ spravil v žep. Rekel je, da bom lahko šla samo sama.

Nisem mogla več brati.

Spomnila sem se ključa v vratih. Oče mi je zjutraj rekel, da sem ponoči hodila v spanju in me je zato zaklenil. Leta sem ljudem pripovedovala, da sem kot otrok hodila v spanju.

Bojan je molče potisnil kozarec vode bliže.

Nadaljevala sem.

Francka mi pomaga. Tukaj me kličejo Marjeta, kot so me doma. Prišla bom pote, ko bom našla sobo in delo. Ne hodi sama k meni. Bojim se, da bi ti sledil.

Na spodnjem robu je bil drugačen, bolj tresoč zapis.

Danes me je našel pri avtobusni postaji. Rekel je, da ve, kdaj končaš pouk.

»Kaj se je zgodilo z njo?« sem vprašala.

Bojan je pogledal v prazno skodelico.

»Naslednje leto je umrla. Zaradi pljučnice je prišla v bolnišnico, tam so odkrili še bolezen srca. Mama je pozneje obvestila vašega očeta.«

Oče mi je za njeno smrt povedal šele pri šestnajstih. Med večerjo. Rekel je, da nima smisla odpirati starih ran.

Maja je odšla šest let pred tem obiskom. Ne zaradi druge ženske, kot sem namigovala znancem, kadar me je bilo preveč sram povedati resnico.

Odšla je, ker sem ji rekla, naj se očetu opraviči in neha brskati po naši družini.

Pozneje sva si nekajkrat pisali. Preden je umrla v prometni nesreči, sem ji skoraj poslala sporočilo. Skoraj. Ta beseda mi je ostala za vse življenje.

Naslednji dan sem šla v dom.

Oče je sedel ob oknu in luščil mandarino. Pismo sem položila na mizico.

»Zakaj si mi lagal o mami?«

Pogledal je pisavo. Potem vrata.

»Kdo ti je to prinesel?«

»Je pomembno?«

»Ne veš, kakšna je bila.«

Čakala sem, da bo rekel, da ni res. Da je ni zaklenil stran od mene. Da ji ni grozil.

Namesto tega je mandarinin olupek stisnil v pest.

»Vse sem naredil zate.«

Prvič mu nisem pomagala dokončati njegove zgodbe.

Uredila sem, da račun za dom prihaja meni. Obiski so za zdaj krajši. Ko zahteva, da pridem vsak dan, rečem ne. Potem v avtu včasih jokam, ker me še vedno stisne krivda. Ne bom se delala, da je preprosto.

Z Bojanom sva šla tudi do koče. Streha se je povesila, pred vhodom so rasle koprive. S seboj sem vzela fotografijo in malo posedela na stopnici.

Mami nisem mogla več povedati, da ji verjamem. Maji tudi ne.

Zdaj se učim reči ne očetu, ne da bi se mu potem opravičila. Je to dovolj po vseh letih, ko sem mir v hiši plačevala s tem, da sem verjela samo njemu?