Za sestrino stanovanje je imela 18.000 evrov, za naše položnice nič — potem mi je mož povedal, zakaj materi nikoli ne upa reči ne

»Za Uršo imaš osemnajst tisoč evrov, nama pa si rekla, naj se naučiva živeti s tem, kar zasluživa?«

Potrdilo o nakazilu sem položila poleg svekrinega krožnika. Na njem je bila še polovica orehove potice. Matej me je pod mizo prijel za zapestje, tako močno, da sem ga pogledala.

»Nina, ne zdaj.«

»Kdaj pa? Ko nama odklopijo elektriko?«

Marjeta je odložila vilice. Iz dnevne sobe je prihajal zvok risanke. Najina sedemletna Neža je sedela dva prostora stran, jaz pa sem prvič po dolgem času govorila dovolj glasno, da me je nekdo moral slišati.

Tisto potrdilo ni bilo namenjeno meni. Ležalo je med računi, ki me jih je Marjeta prosila pospraviti s kuhinjske mize. Prepoznala sem Uršino ime. Potem znesek. Potem namen: pomoč pri nakupu stanovanja.

Tri tedne prej sva jo prosila za osemsto evrov posojila.

Ne za počitnice. Za elektriko, ogrevanje in del zapadlega obroka.

»Imam vezan denar,« je rekla takrat. »Saj sta odrasla. Nekako bosta.«

In sva prikimala. Še zahvalila sem se za vrečko domačih jajc.

Navzven nama ni nič manjkalo. Stanovanje v bloku pri Kranju, avto na parkirišču, oba zaposlena. Ob nedeljah smo prihajali na kosilo s pecivom iz pekarne, čeprav sem med policami v trgovini računala, ali bo po nakupu mleka ostalo za Nežino malico.

Na družinskih kosilih sem govorila, da smo dobro. Matej je dodal, da ima veliko dela.

To zadnje je bilo res. Denarja pa ne.

Ko je zaprl svoj obrtniški posel, nama je ostalo skoraj štirinajst tisoč evrov obveznosti. Glavni naročnik mu ni plačal več mesecev dela. Prispevki in obroki za opremo so vseeno zapadli. Potem se je pokvaril še avto, brez katerega ni mogel v novo službo na drugo izmeno.

Jaz sem v trgovini sprejemala dodatne sobote. On je po službi občasno komu prebelil stanovanje. Plačevala sva, prestavljala, prosila za obroke. Pa sva bila vsak mesec malo bolj zadaj.

Najhuje je bilo, da sva še vedno kupovala tisto pecivo. Da ne bi kdo kaj posumil.

Zdaj je Marjeta pogledala potrdilo in ga obrnila z licem navzdol.

»Urša je sama v Ljubljani. Tam so druge cene.«

»Midva pa živiva od zraka?«

»Nisem tako rekla.«

Matej je izpustil moje zapestje.

»Mami, prosila sva te za posojilo.«

»In jaz sem rekla, da trenutno ne morem. Svojega denarja mi pa menda ni treba zagovarjati.«

Tu je imela prav. To me je še bolj razjezilo. Vedela sem, da nama ničesar ne dolguje. Ampak zakaj potem tisti nauki o skromnosti? Zakaj nama ni preprosto rekla ne?

»Ne zahtevam tvojega denarja,« sem rekla. »Samo nehaj nama govoriti, da sva si za vse sama kriva.«

Marjeta se je obrnila k sinu.

»Boš kar pustil, da tako govori z mano?«

Čakala sem. Matej je gledal v prt.

Pobrala sem Nežino jopico in šla ponjo v dnevno sobo. Na hodniku sem se tresla tako močno, da ji nisem mogla zapeti zadrge. Matej jo je zapel namesto mene.

V avtu nisva rekla ničesar. Neža je vprašala, zakaj nismo vzeli potice za domov.

»Danes smo malo hiteli,« sem odgovorila.

Zvečer, ko je zaspala, sem na kuhinjsko mizo stresla vse kuverte iz predala.

»Tole znaš skrivati z mano,« sem rekla Mateju. »Pred svojo mamo pa ne moreš povedati niti enega stavka.«

Sedel je, še vedno v delovnih hlačah, čeprav je bila nedelja.

»Kaj naj ji povem?«

»Da obstajava. Da nisi manj vreden od Urše.«

Prijel je eno kuverto in jo dolgo ravnal ob rob mize.

»Saj to že vem.«

»Kaj?«

»Da sem manj vreden.«

Obmolknila sem.

Povedal mi je za vozniški izpit, ki si ga je plačal s počitniškim delom, ker je moral postati samostojen. Za Uršin izpit, ki ga je mama plačala dve leti pozneje, ker se je morala hči posvetiti šoli. Za vikende, ko je pri njej kosil, popravljal pipo in vozil drva, medtem ko je Urša prihajala na kavo.

»Vedno sem mislil, da bo naslednjič drugače,« je rekel. »Če bom še malo bolj priden. Če ne bom težil.«

Potem je priznal nekaj, kar je bolelo tudi mene.

Marjeti ni povedal, kako hudo je. Omenil je zamude pri plačilih in vprašal za osemsto evrov. Ko ga je zavrnila, se je zasmejal in rekel, da ni panike.

»Zakaj?«

»Ker nisem prenesel, da bi me gledala kot neuspeh.«

Hotela sem spet zakričati. Namesto tega sem sedla nasproti njega.

»Jaz pa ne prenesem več, da tvoj ugled plačujeva z mojim spanjem.«

Tisto noč nisva rešila zakona. Seštela sva dolgove. Prvič vse, tudi njegove tri zamolčane obroke za orodje in moj limit, ki sem ga skrivala pred njim.

Nisva bila samo žrtvi okoliščin. Tudi drug pred drugim sva igrala, da še zmoreva.

Urša me je poklicala naslednji dan.

»Mama pravi, da si jo napadla zaradi mojega stanovanja.«

Povedala sem ji za položnice. Nekaj časa je bila tiho.

»Meni je rekla, da Mateju pomaga, kadar potrebuje.«

Verjela sem ji, čeprav nisem hotela. Lažje bi bilo imeti eno samo osebo, na katero bi lahko stresla ves bes.

Urša je ponudila tristo evrov. Zahvalila sem se ji in rekla, da se morava najprej z Matejem dogovoriti. Tokrat nisem hotela ničesar urejati za njegovim hrbtom.

Čez dva dni je poklicala Marjeta. Pripravljena nama je bila posoditi dva tisoč evrov.

»Ampak moram imeti pregled. Nina očitno ne zna najbolje z denarjem. In avto bosta prodala.«

Matej je imel telefon na zvočniku. Pogledala sem ga, potem pa začela vstajati.

Zadržal me je za roko. Tokrat nežno.

»Mami, o najinem denarju odločava oba. Če nama želiš posoditi, napišemo znesek in obroke. Najinih nakupov pa ne boš odobravala ti.«

»Po vsem, kar sem naredila zate?«

Povesil je glavo. Skoraj sem že posegla vmes.

»Potem raje ne,« je rekel.

Pomoči nisva vzela. Ne zato, ker bi nama bilo lahko brez nje. Še isti večer sem jokala nad izračunom za naslednji mesec.

Z upniki sva uredila nove obroke, prodala nekaj orodja in nehala hoditi na kosila s kupljenim pecivom. Marjeta se nekaj tednov ni oglasila. Matej je večkrat vzel telefon v roke, pa ga spet odložil.

Še vedno odplačujeva. Neži sem povedala, da letos ne bomo šli na morje. Stisnila se je k meni in vprašala, ali bomo šli vsaj na bazen.

Včasih se še vprašam, ali sva bila pogumna ali samo preveč prizadeta, da bi sprejela denar. Ampak koliko pomoči je v denarju, ob katerem moraš dovoliti, da nekdo ponižuje človeka, s katerim živiš?