Osemnajst let smo bili kot družina. Potem je sosed pred mojimi vrati vprašal, zakaj sem mu lagala o njegovi ženi.

»Samo povej mi, Nataša. Je bila v petek pri tebi ali ne?«

Tomaž je stal pred našimi vrati v copatih. V roki je držal Majin telefon, meni pa je iz mokrih rok kapljalo na predpražnik. Ravno sem pomivala pekač od nedeljskega kosila.

»Ne,« sem rekla. »V petek je nisem videla.«

Pogledal je čez mojo ramo proti Bojanu, potem spet mene.

»Ona pravi, da sta do polnoči pekli za šolski bazar.«

Tisti petek sploh ni bilo nobenega bazarja.

Osemnajst let smo živeli vrata nasproti vrat v bloku na obrobju Celja. Ko sva z Bojanom kupila stanovanje, nama je Tomaž pomagal znositi omare v tretje nadstropje. Dvigalo je bilo pokvarjeno. Maja je medtem na našem kuhalniku skuhala kavo, ker svojega še nisva našla med škatlami.

Tako se je začelo.

Potem so prišli otroci, skupne nedelje, silvestrovanja v trenirkah in ključi, ki smo jih pustili drug pri drugem. Maja je našo Evo pobirala iz vrtca, kadar sem obtičala v izmeni. Jaz sem hodila po njunega Žana, ko je Tomaž delal popoldne.

Nismo si govorili sosedje. Govorili smo naši.

Ko mi je umrla mama, je Maja tri dni prinašala kosilo. Ni spraševala, kaj potrebujem. Samo odložila je lonec in rekla: »Jej, potem bova pa naprej.«

Zato sem ji verjela tudi tisto zimo, ko je začela prihajati k meni brez ličil in z utrujenim obrazom.

»S Tomažem sva slabo,« je rekla nekega večera. »Ampak prosim, ne govori Bojanu. Takoj bo hotel nekaj reševati.«

Obljubila sem. Med prijateljicama pač ostanejo določene stvari.

Pripovedovala je, da se doma skoraj ne pogovarjata. Da Tomaž opazi samo neopran lonec, nje pa ne. Enkrat je jokala ob moji kuhinjski mizi, medtem ko sem lupila krompir. Drugič je samo gledala skozi okno.

Nisem je vprašala, zakaj potem na skupnih kosilih še vedno sedi ob njem in mu nalaga solato. Mislila sem, da poskuša.

Februarja me je prosila za devetsto evrov.

»Zase rabim nekaj. Da imam možnost iti, če ne bo šlo več.«

Z Bojanom sva varčevala za nov bojler. Stari je puščal, pod njim smo imeli plastično posodo. Vseeno sem ji nakazala denar. Bojanu sem povedala, da je Maja v stiski. Ni bil navdušen, ampak je prikimal.

»Samo naj se zmenita, kdaj vrne,« je rekel.

Dva tedna pozneje je Tomaž stal pred našimi vrati.

Ko je slišal moj odgovor, se je usedel na stopnico. Nikoli prej ga nisem videla tako majhnega. Velik človek, vedno glasen, vedno pripravljen kaj popraviti. Takrat pa je s palcem drgnil rob telefona.

»Rok,« je rekel. »Izvedel sem, da mu je ime Rok. Že več kot eno leto.«

Bojan je prinesel kozarec vode. Tomaž ga ni prijel.

»Meni pa govori, da je pri tebi. Na sprehodu s tabo. Da ti pomaga, ker si slabo.«

Obrnilo mi je želodec. Spomnila sem se večerov, ko me je prosila, naj ji pošljem fotografijo peciva. Rekla je, da potrebuje ideje. Enkrat sem ji poslala še fotografijo pogrnjene mize.

Tomažu jo je poslala, kot da sedi pri nas.

Maja je prišla čez dvajset minut. Ni potrkala. Še vedno je imela naš ključ.

Ko je zagledala moža na stopnišču, je obstala.

»Res si moral sem?«

Ne vem, zakaj me je ravno ta stavek tako prizadel. Ne njegovo sesuto lice. Ne moja mokra majica. Njo je motilo, da je prišel sem.

»Pri meni te v petek ni bilo,« sem rekla.

»Nataša, prosim. Ne zdaj.«

»Kdaj pa? Ko me naslednjič uporabiš za izgovor?«

Bojan se je umaknil v stanovanje. Slišala sem, kako je zaprl vrata Evine sobe.

Maja je pogledala proti njim in znižala glas.

»Mislila sem, da boš vsaj ti razumela.«

Ta stavek mi še danes odzvanja. Kot da bi razumevanje pomenilo, da moram lagati človeku, ki mi je popravljal pralni stroj in zjutraj kidal parkirišče, da sem lahko šla v službo.

Naslednje dni smo izvedeli dovolj. Skoraj preveč.

Z Rokom se je dobivala več kot leto dni. Tomažu je že jeseni rekla, da ne ve, ali ga še ljubi. Dogovorila sta se, da bosta poskusila znova. On je to razumel kot možnost za njiju. Ona je medtem iskala stanovanje.

Del mojega denarja je šel za varščino.

»Saj sem ti rekla, da potrebujem možnost oditi,« se je branila, ko sva ostali sami.

»Nisi pa rekla, da si že odšla. Samo doma še spiš.«

Začela je jokati. Tokrat nisem segla po robčkih.

Potem me je bilo sram zaradi tega. Še vedno me je malo. Toda tisti trenutek preprosto nisem mogla spet skrbeti zanjo.

Tudi pri nama ni ostalo mirno. Bojan me je vprašal, koliko časa sem vedela.

»Za težave med njima. Ne za Roka.«

»In meni nisi nič rekla?«

»Obljubila sem ji.«

»Jaz sem pa Tomažu govoril, naj ji da prostor. Ker si ti rekla, da je preobremenjena.«

Sedela sva ob kuhinjski mizi, pod bojlerjem pa je kapljalo v posodo. Takrat sem prvič zares dojela, kako daleč je segla njena laž.

Poskusili smo se pogovoriti vsi štirje. Brez otrok, pri nas, ker je bilo nekoč tam najlažje.

Nič ni bilo lahko.

Tomaž je hotel datume. Maja je hotela govoriti o letih osamljenosti. Bojan je vprašal za denar. Jaz sem hotela slišati samo en jasen: »Oprosti, da sem te vpletla.«

Dobila sem ga šele, ko smo že vstajali.

Mogoče je mislila resno. Takrat ji nisem več znala verjeti.

Tomaž se je spomladi odselil. Maja je ostala v stanovanju, ker je bilo njeno že pred poroko. Denar mi vrača po sto evrov. Ob vsakem nakazilu napiše samo »obrok«.

Ključ je pustila v našem nabiralniku.

Zdaj se srečujemo pri zabojnikih, pred dvigalom, med policami v trgovini. Pozdravimo se, če ni mogoče pogledati drugam. Eva me je enkrat vprašala, zakaj Žan ne pride več na palačinke. Rekla sem ji, da se odrasli včasih zapletemo. Kaj naj bi drugega?

Ne mislim, da bi morala Maja ostati v nesrečnem zakonu. Tudi ne vem vsega, kar se je dogajalo za njunimi vrati.

Vem pa, kaj je naredila pred mojimi.

Včasih pogrešam prijateljico in sem hkrati še vedno jezna nanjo. Je mogoče človeku odpustiti, pa mu nikoli več ne odpreti vrat tako kot prej?