Hčerka mi je rekla, naj neham misliti samo nase. Tisto jutro sem prvič po treh letih zavrnila varstvo vnuka.

»Če greš zdaj skozi ta vrata, potem očitno veš, koliko ti pomeniva z Vidom.«

Maja je stala v moji predsobi z vrtčevskim nahrbtnikom v roki. Za menoj je bil pripravljen majhen kovček. Ob sedmih bi me morala soseda pobrati za dvodnevni izlet na Gorenjsko. Prvi izlet po moževi smrti.

Vid se je sklonil k mojim copatom in popravljal odlepljeno uho na svojem plišastem zajcu. Štiri leta je imel. Dovolj malo, da ni razumel besed, in dovolj veliko, da je čutil, kako sva obe obstali.

»Pred tremi tedni sem ti povedala,« sem rekla. »Tudi včeraj sem te spomnila.«

»Jaz pa ti govorim, da moram v službo.«

Pogledala sem kovček. Potem njega. Kot že tolikokrat sem hotela reči: prav, bom pa ostala doma.

Tokrat nisem.

V pokoj sem šla po devetintridesetih letih v šolski kuhinji. Predstavljala sem si počasna jutra, kakšen pohod, knjižnico brez gledanja na uro. Potem je umrl moj Jože, Maja pa je ostala sama z majhnim otrokom.

Vidov oče Rok se je odselil. Preživnino je nakazoval, kadar jo je, po sina pa prihajal še manj redno. Hčerka je delala v trgovini, tudi popoldne in ob sobotah. Seveda sem pomagala. Kako ji pa ne bi?

Sprva sem Vida dvakrat na teden pobrala v vrtcu. Potem vsak dan. Kadar je zbolel, je spal pri meni, da Maji ni bilo treba na bolniško. V njeno stanovanje sem nosila skuhano kosilo in spotoma pobrala perilo.

»Saj si že tam, mami. A lahko še kopalnico?«

Lahko sem. Vedno sem lahko.

Iz pokojnine sem ji vsak mesec nakazala sto petdeset evrov. Posebej sem plačala Vidove zimske čevlje, plavanje in položnico za elektriko, ko je prišel opomin.

Pri sebi sem začela ugašati radiator v spalnici. Pri sadju sem gledala nalepke z znižano ceno. Hčerki nisem povedala. Ni mi bilo lahko priznati, da pri sedeminšestdesetih računam, ali si lahko kupim nova očala.

Najbolj pa me ni bolela denarnica.

Bolelo me je, da me ni več vprašala, kako sem.

Poklicala je, ker je bilo treba nekaj prinesti, prevzeti, podpisati. Ko sem začela pripovedovati, da me ponoči boli kolk, je rekla:

»Ja, mami, mene tudi vse boli. A lahko jutri prideš že ob šestih?«

In sem prišla.

Saj sem si tudi sama kriva, to vem. Besedo »lahko« sem izrekala tako hitro, da nihče ni več počakal na odgovor.

Na izlet me je povabila soseda Zdenka. Dva dneva, ena noč, sprehod ob jezeru. Ko sem Maji povedala, je gledala v telefon in pokimala.

Zato sem tisto jutro v predsobi prvič rekla nekaj, kar bi morala že prej.

»Danes ne morem paziti Vida.«

Hčerka je odložila nahrbtnik na tla.

»Super. Plačanega varstva si ne morem privoščiti, Rok se ne javlja, ti pa greš uživat.«

»Nisem rekla, da ne bom več pomagala.«

»Saj si v penziji. Kaj pa imaš tako nujnega?«

Stisnilo me je pod rebri. Vid je dvignil glavo.

»Babi, a greš brez mene?«

Počepnila sem k njemu, čeprav me je zabolel kolk.

»Tokrat grem z Zdenko. V ponedeljek se bova videla.«

Maja ga je prijela za roko. Ni zaloputnila vrat. Samo zaprla jih je zelo počasi. To me je prizadelo še bolj.

Na avtobusu nisem gledala hribov. Gledala sem telefon.

Ob desetih je prišlo sporočilo: »Morala sem vzeti dopust. Upam, da si zadovoljna.«

Zdenka mi je ponudila sendvič. Nisem ga mogla jesti.

»Bi šla rada nazaj?« je vprašala.

»Ja,« sem rekla. Potem sem zajokala. »Pa tudi ne.«

Tisto noč sem prvič po dolgem času spala osem ur. Zjutraj me je bilo skoraj sram, kako dobro mi je delo.

Po vrnitvi Maja pet dni ni poklicala. Poslala sem vprašanje, kako je Vid. Dobila sem odgovor: »V redu.«

V četrtek sem ju zagledala pred trgovino. Vid je pritekel k meni in me objel čez kolena.

»Zakaj nič ne prideš?«

Pogledala sem hčerko. Ona je odpirala prtljažnik.

»Mami ima veliko dela,« sem rekla, ker otroku nisem hotela nalagati najine zamere.

Tisti večer sem Maji napisala, naj pride sama na kavo. Dodala sem, da se ne želim prepirati.

Prišla je naslednji dan. Sedla je, ne da bi slekla jakno.

Na mizo sem položila list. Roke so se mi tako tresle, da sem ga morala poravnati z obema dlanema.

»Dvakrat na teden lahko prevzamem Vida. Ob torkih in četrtkih. Za druge dneve se dogovoriva vnaprej. Ob koncih tedna ne bom več samoumevno na voljo.«

Preletela je napisano.

»Zdaj bom morala za lastno mamo imeti urnik?«

»Za varstvo ga potrebuješ. Zame pa lahko kdaj prideš tudi brez vrečke umazanega perila.«

Usta je odprla, potem jih je zaprla.

»In mesečnih nakazil ne zmorem več,« sem nadaljevala. »Ta mesec sem prestavila zobozdravnika, ker mi ni ostalo dovolj.«

»Zakaj nisi povedala?«

»Ker me je bilo sram. Ker sem mislila, da moram nekako poskrbeti.«

Dolgo je gledala v hladno kavo.

Potem je začela jokati. Povedala je za dovoljeni minus, za strah pred novo najemnino, za večere, ko sede na rob kadi in ne ve, kako bo zmogla naslednji dan.

Hotela sem jo objeti in vse vzeti nazaj. Res sem hotela.

Namesto tega sem ji podala robček.

»Pomagala ti bom poiskati rešitev. Ne morem pa biti edina rešitev.«

Ni me objela, ko je odšla. Tudi opravičila ni bilo. Nekaj časa sem se spraševala, ali sem vse pokvarila.

Naslednja dva tedna sta bila nerodna. Maja je pisala kratko, jaz sem vsak odgovor trikrat prebrala. Enkrat je prosila za sredo. Imela sem pregled in sem rekla ne. Varstvo je uredila s sodelavko. Svet se ni podrl, čeprav sem doma še vedno hodila od okna do telefona.

Počasi sva sestavili urnik. Rok je začel Vida prevzemati vsako drugo soboto, potem ko je Maja nehala sprejemati njegove izgovore. Za počitnice še nimava vsega urejenega.

Prejšnji torek je hčerka prišla po sina in prinesla kruh.

»A lahko ostaneva na čaju?«

Samodejno sem vstala proti štedilniku.

»Ne, mami. Ni treba kuhati. Samo sedela bi malo.«

Sedla sem. Povedala sem ji za pregled, ona pa me je poslušala do konca. To je bilo za začetek dovolj.

Še vedno me kdaj stisne krivda, ko imam prost popoldan. Ampak ali moram biti vedno na voljo, da sem dobra mama in babica? Rada bi verjela, da me lahko potrebujeta in imata radi tudi takrat, ko rečem ne.