Brat me je ob Blejskem jezeru porinil v vodo, družina pa se je smejala. Ko sem ustavila nakazila, nisem bila več »naša močna Maja«.

»Daj, Maja, saj znaš plavati!«

Rok se je smejal, jaz pa sem z mokrimi rokavi drsela po robu lesenega pomola. Voda mi je zalila usta. Ena superga se mi je sezula in nekje za sabo sem slišala sina.

»Mami! Mami, ven pridi!«

To ni bil otroški vrisk. Jaka je kričal od strahu.

Še trenutek prej sem ob Blejskem jezeru stala s telefonom v roki in iskala kot, da bi ujela njega in starša v fotografijo. Potem sem začutila bratove dlani med lopaticama.

Nisem pričakovala. To je bilo najhuje.

Ko mi je neki gospod pomagal iz vode, sem kašljala tako močno, da sem morala poklekniti. Mama je držala roko pred usti. Najprej sem mislila, da je zgrožena.

Potem sem videla, da se smeje.

»No, zdaj si pa osvežena,« je rekel oče.

Rokova žena Petra je še vedno držala telefon pokonci.

»A ti to snemaš?« sem vprašala.

Spustila ga je.

»Saj nisem nič takega.«

Jaka se me je oklenil okoli vratu. Tresel se je bolj kot jaz. Star je bil sedem let in od ločitve je težko prenašal že to, da sem predolgo ostala v trgovini, medtem ko me je čakal pri babici.

»Ni bilo smešno,« sem rekla.

Rok je zavzdihnil.

»Pa dobro, no. A moramo zdaj pokvariti cel izlet?«

Stala sem pred njimi v premočenih kavbojkah, iz torbice mi je tekla voda, oni pa so čakali, da se spravim k sebi. Da se nasmejim. Kot vedno.

Mama mi je ponudila papirnati robček.

»Ti si vendar bolj močna kot to.«

Tisti stavek sem poznala na pamet.

Močna sem bila, ko je oče po operaciji potreboval prevoze na preglede in sem porabljala dopust. Močna, ko je mama prinesla kuverto z neplačano elektriko. Močna, ko Rok ni mogel pomagati, ker je menjaval službo, prenavljal stanovanje ali pa je preprosto imel težko obdobje.

Jaz očitno nisem imela obdobij. Samo obveznosti.

Domov v Kranj sva se z Jakom peljala v tišini. Sedela sem na njegovi jopici, da ne bi premočila sedeža. Telefon se ni več prižgal.

Na semaforju je vprašal:

»A si ti kaj narobe naredila?«

Pogledala sem ga v vzvratnem ogledalu.

»Ne, srček.«

»Zakaj so se pa potem vsi smejali?«

Nisem znala odgovoriti, ne da bi jih opravičevala. In tisti dan jih prvič nisem hotela.

Zvečer sem odprla spletno banko.

Vsakega petnajstega sem staršema nakazala sto osemdeset evrov. Začelo se je pred šestimi leti, ko je mama ostala brez dela in do upokojitve ni imela več veliko. Rekla sem, da bom pomagala nekaj mesecev.

Potem je nakazilo ostalo.

Poleg tega so bili računi za kurjavo, doplačilo očal, popravilo pralnega stroja. Njune položnice sem imela shranjene med svojimi. Geslo za elektronsko pošto sem jima uredila jaz, vloge tiskala med malico, klicala upravnika in preverjala odločbe.

Delala sem v računovodstvu manjšega podjetja. Plača je bila redna, ne visoka. Po najemnini, šolski prehrani in vseh stroških sem obračala vsak evro. Preživnina je prihajala, ampak pogosto prepozno.

Svoj zob sem prestavljala že osem mesecev.

Tisto noč sem seštela nakazila zadnjega leta. Več kot tri tisoč evrov.

Potem sem v družinskem pogovoru zagledala posnetek.

Petra ga je vseeno poslala.

Pod njim je Rok napisal: »Naša plavalka.«

Mama je dodala smejoč obrazek.

Posnetek sem pogledala samo toliko, da sem zaslišala Jakov krik. Potem sem napisala:

»Odstranite to. Danes me je bilo strah in Jaka tudi. To ni bila šala.«

Rokov odgovor je prišel takoj.

»Ti pa res ne znaš več ničesar prenesti.«

Naslednje jutro sem preklicala trajni nalog. Staršema sem napisala, da naslednji mesec nakazila ne bo in da potrebujem nekaj časa brez obiskov. Za urejanje računov naj se odslej dogovorita tudi z Rokom.

Mama je poklicala med službo.

»Zaradi ene kopeli naju boš zdaj kaznovala?«

Stopila sem na hodnik, med omaro s čistili in gasilni aparat.

»Ne kaznujem vaju. Ne zmorem več.«

»Zakaj pa nisi prej povedala?«

To me je skoraj spravilo ob pamet.

Povedala sem. Ko sem prosila, naj Rok enkrat pelje očeta. Ko sem rekla, da Jakove zimske obutve ne morem kupiti pred plačo. Ko sem jokala zaradi zoba.

Samo nisem kričala. Očitno je bilo to premalo glasno.

»Saj imata pokojnini,« sem rekla. »Poglejmo stroške. Lahko enkrat sedemo in—«

»Ne boš ti mene učila živeti,« me je prekinila.

Tri dni pozneje je prišel oče. Na mizo je položil račun za popravilo avtomobila.

»Samo tole še. Potem bomo že.«

Zraven sem zlagala Jakove oprane majice. Eno sem zložila narobe in jo spet razgrnila.

»Ne bom plačala.«

Dolgo je gledal račun.

»Rok ima kredit.«

»Jaz imam pa otroka.«

Takrat mu je ušlo, da sta Roku pozimi dala dva tisoč evrov za kuhinjo. Iz prihrankov.

Sedla sem.

Pozimi sem jaz plačala njuno poračunano elektriko. Mama je takrat rekla, da nimata kje vzeti.

»Zakaj pa meni nista povedala?«

Oče je poravnal rob računa.

»Saj veš, kakšen je. Če mu ne pomagaš, ga ni blizu.«

Mene pa je bilo vedno dovolj blizu.

Tudi brez pomoči. Tudi brez povabila. Tudi ko sem bila utrujena do slabosti.

Oče je odšel z računom. Jaz sem v kopalnici sedela na zaprti straniščni školjki in jokala v brisačo, da me Jaka ne bi slišal.

Rok mi je pozneje poslal dolgo sporočilo o tem, kako se družina ne zavrže zaradi užaljenosti. Niti enkrat ni napisal oprosti.

Odgovorila sem samo: »Ne prihajaj nenapovedano. In mojega sina ne prepričuj, da je bilo smešno.«

Minili so štirje meseci.

Zob imam popravljen. Prvič imam na računu nekaj rezerve. To ni srečen konec, kakršnega sem si želela. Mamo pogrešam. Včasih vzamem telefon, da bi jo poklicala, potem pa se spomnim, kako je rekla, da se ji za vsak stavek res ne bo treba opravičevati.

Oče občasno pokliče in vpraša po Jaku. Pogovarjava se kratko. Denarja ne omenja več.

Prejšnjo nedeljo me je Jaka vprašal, ali morava k babici, če nama ni prijetno.

Rekla sem, da ne.

Potem me je prosil za še eno palačinko in prvič se mi ni zdelo, da sem mu z mejo nekaj vzela.

Še vedno me zaboli, ko rečejo, da sem se spremenila. Ampak ali bi morala ostati enaka samo zato, da njim ne bi bilo treba ničesar spremeniti?