Noseča sem skoraj prepisala polovico najine hiše na taščo. Potem je moja mama prebrala papirje, ki jih mož ni hotel pojasniti.

»Če mi zaupaš, potem podpiši,« je rekel Matej in potisnil mapo čez kuhinjsko mizo.

Na robu papirja je ostal moker krog od mojega kozarca. Z eno roko sem si podpirala trebuh, z drugo obračala liste. Pri besedah »darilna pogodba« sem obstala.

»Zakaj bi jaz tvoji mami podarila polovico hiše?«

Zavzdihnil je, kot da sem ga to vprašala že stokrat.

»Ker bova tako zaščitila premoženje. Saj sem ti razložil.«

Nisem razumela. In čedalje bolj me je bilo sram to priznati.

Hišo v okolici Domžal sva kupila jeseni. Ni bila velika in ni bila čisto nova, nama pa se je zdela začetek vsega. Imela je majhen vrt, nedokončano kopalnico v nadstropju in sobico, v kateri sem že videla otroško posteljico.

Za polog sem dala prihranke in denar od prodaje garsonjere, ki mi jo je po smrti zapustila babica. Matej je dodal svoje prihranke. Preostalo sva pokrila s kreditom. V zemljiški knjigi je bil vsak vpisan do polovice.

Ko sva prevzela ključe, me je objel pred vhodom.

»Najino,« je rekel.

Pet mesecev pozneje naj bi bilo očitno mamino.

Matej je imel manjši s. p. za zaključna gradbena dela. Pozimi sta mu dve stranki zamujali s plačilom. Zvečer je sedel pred računalnikom, pritiskal kalkulator in postal neprijeten že ob vprašanju, ali bova zmogla kupiti nov pralni stroj.

Potem je začel govoriti o zaščiti hiše.

Njegova mama Marjeta je prišla neko nedeljo s potico in mapo.

»Mi smo se doma zmenili, da je tako najbolj pametno,« je rekla.

Mi. Jaz sem za njihov dogovor izvedela šele takrat.

Po načrtu bi oba prenesla svoja deleža nanjo. Kredit bi še naprej odplačevala midva, živeli bi tam kot prej. Marjeta bi nekoč hišo prepisala nazaj.

»Saj ne bom ničesar odnesla v grob,« se je zasmejala.

Meni ni bilo smešno.

Vprašala sem, zakaj ne moreva tega najprej preveriti pri nekom neodvisnem.

Matej je odložil vilice.

»Ker iz vsega narediš problem.«

Tisti večer nisva govorila. Zlagala sem majhne bodije, on pa je v dnevni sobi gledal televizijo. Čakala sem, da pride za mano. Ni prišel.

Naslednje dni je postal nenavadno nežen. Prinesel mi je rogljiček iz pekarne, sestavil previjalno mizo in mi med večerjo položil dlan na trebuh.

»Saj vse to delam za vaju.«

Hotela sem mu verjeti. Do poroda sta bila še dva meseca. Nisem želela razmišljati o lastništvu, dolgovih in tem, zakaj me človek, s katerim pričakujem otroka, prepričuje v nekaj, ob čemer me stiska v želodcu.

Skoraj sem popustila.

Mami sem omenila čisto mimogrede, ko mi je prinesla oprane zavese.

»V četrtek greva nekaj podpisat glede hiše. Da bo začasno na Marjeto.«

Odložila je vrečko.

»Kaj bo na Marjeto?«

Ko sem ji pokazala osnutek, si je nadela očala. Brala je dolgo. Potem je vprašala samo:

»Kje piše, da jo mora vrniti?«

»Saj smo družina.«

Pogledala me je tako žalostno, da sem se razjezila.

»Ne glej me, kot da sem neumna.«

»Ne mislim, da si neumna. Mislim, da si utrujena in da ti ne pustijo v miru premisliti.«

Naslednji dan me je naročila pri odvetniku, ki se je ukvarjal z družinskim in premoženjskim pravom. Najprej sem rekla, da ne grem.

Potem je Matej izvedel.

»Zdaj bo pa tvoja mama urejala najin zakon?«

Stal je med mano in pomivalnim strojem. V roki sem držala krožnik in čakala, da se umakne.

»Samo vprašala bom, kaj podpisujem.«

»Pri nas očitno nobena beseda nič ne velja.«

Takrat sem prvič pomislila, da pravzaprav ne želi, da razumem. Želi, da neham spraševati.

Odvetnik Tomaž naju je sprejel v majhni pisarni. Mama je sedela ob meni, torbico je držala na kolenih. Pustila mi je govoriti.

Povedala sem za hišo, kredit, nosečnost in obljubo, da bo Marjeta vse vrnila.

»Če delež podarite, niste več njegova lastnica,« je rekel. »Obljuba pri nedeljskem kosilu tega ne spremeni.«

Pojasnil mi je, da prenos lastništva sam po sebi ne odpravi obveznosti do banke. Opozoril je na vprašanja soglasja banke in zavarovanja kredita. Takšnega prenosa tudi ne moreva preprosto razglasiti za varnega pred morebitnimi upniki, saj bi ga lahko pod določenimi pogoji izpodbijali.

Potem sem vprašala tisto, zaradi česar me je bilo najbolj sram.

»Če se z možem razideva … bi lahko ostala brez hiše, kredit bi pa še plačevala?«

»To je resno tveganje. Za povrnitev vložkov bi lahko bili potrebni zahtevki in dokazovanje. Ne računajte, da bo vse samodejno vaše zato, ker ste plačevali.«

Pogledala sem mamo. Ni rekla »sem ti rekla«. Samo pomaknila je paket robčkov bližje.

Domov sem prišla z zapiski in prvič po več tednih z jasnim odgovorom.

»Ne bom podpisala.«

Matej je obnemel. Nato je poklical Marjeto.

Prišla je še isti večer. Mama je bila pri meni, ker sem jo prosila, naj ostane.

»Torej nam ne zaupaš,« je rekla Marjeta, še preden je slekla plašč.

»Nočem podariti svojega doma.«

»Po vsem, kar smo naredili zate?«

Pomislila sem na potico, pomoč pri beljenju in tri tisoč evrov, ki nama jih je posodila za peč. Posojilo sva ji že vrnila.

Mama je položila potrdilo o vračilu na mizo.

»Pomoč ni kupnina za hčerino polovico hiše.«

Matej je udaril z dlanjo ob naslonjalo stola.

»Dovolj imam tega, da me imate za lopova!«

»Potem povej, koliko dolguješ,« sem rekla.

Nastala je tišina.

Izkazalo se je, da težava niso bile samo neplačane stranke. Imel je zapadle prispevke in dolg dobavitelju, za katerega nisem vedela. Marjeta je vedela. Skupaj sta iskala rešitev, mene pa vključila šele pri podpisu.

»Hotel sem urediti, preden rodiš,« je rekel tišje.

»Tako, da bi jaz ostala brez deleža?«

Ni odgovoril.

Mama je vztrajala, naj odpovejo pripravo prenosa. Jaz sem zahtevala pregled vseh obveznosti in pogovor z računovodjo. Po dveh težkih dneh je Matej odnehal. Hiša je ostala v najini lasti, vsakemu polovica, kot sva se dogovorila ob nakupu.

Nisva se takoj pobotala. Nekaj noči je spal na kavču. Pozneje sva poiskala partnersko pomoč. Še vedno se zdrznem, kadar reče, naj mu samo zaupam.

Hčerka zdaj spi v sobici, ki sva jo skupaj prepleskala. Kredit plačujeva oba. Marjeta pride na obisk, vendar o denarju z njo ne govorim več brez papirjev pred sabo.

Mami sem se opravičila za tisti prepir pri zavesah. Objela me je in rekla, da ji ni treba dati prav, samo sebe naj ne dam stran.

Še danes me zaboli, da je bil moj »ne« sprejet šele, ko je za mano stala še nekdo. Je res nezaupanje, če hočeš v lastnem domu ostati tudi lastnica?