Ko sem hčerki prvič rekla, da ji ne dam denarja, je odšla in zaloputnila vrata. Čez dva dni sem bila v bolnišnici.

»Torej boš pustila, da me vržejo iz stanovanja?«

Tjaša je stala pred hladilnikom, še vedno v bundi. Na mizo sem položila kuverto s prihranki in jo pokrila z dlanjo. Roka se mi je tresla. Nisem vedela, ali zaradi srca ali zaradi tega, kar sem morala izreči.

»Tokrat ti ne dam.«

Pogledala me je, kakor da me ni dobro slišala.

»Samo dvesto petdeset rabim. Prvega ti vrnem.«

»Tudi prejšnjega prvega bi mi morala.«

Obe sva pogledali stran.

Stara sem sedeminšestdeset let. Po štiriintridesetih letih čiščenja pisarn, stopnišč in garderob mi ostane pokojnina, s katero moram vsak nakup malo preračunati. Živim v majhnem stanovanju v Trbovljah. Mož Jože je umrl pred šestimi leti, pralni stroj pa še vedno poskoči pri ožemanju, ker nikoli ni pravi mesec za popravilo.

Tjaša jih ima štiriintrideset. Delala je v trgovini, za šankom, nekaj časa pakirala naročila. Pogodbe so se iztekale, kdaj je odšla tudi sama. Enkrat zaradi nemogočega urnika, drugič zaradi vodje, ki jo je poniževal. Nekaj od tega sem videla in ji verjela. Nekaj sem raje verjela, ker sem bila njena mama.

Po očetovi smrti se je težko pobrala. Takrat sem ji prvič plačala najemnino.

»Samo da prideš malo k sebi,« sem rekla.

Potem je bilo treba poravnati elektriko. Nato telefon. Potem še najemnino, ker ji naročnik ni nakazal za delo.

Nisem ji dajala velikih vsot. Zame pa so bile velike.

Ko sem ji nakazala sto petdeset evrov, sem jedla krompir, jajca in juho iz vrečke. V lekarni sem mazilo za boleča kolena pustila pri blagajni, ker sem se šele tam spomnila na poračun ogrevanja. Zobozdravnika sem prestavila dvakrat.

Tjaši tega nisem povedala. To je tudi moj del zgodbe.

Če je vprašala, ali imam dovolj, sem vedno rekla: »Zame ne skrbi.« Potem sem odložila slušalko in pogledala stanje na računu.

Tisto zimo sem se začela ustavljati že na stopnicah do prvega nadstropja. V prsih me je tiščalo, včasih mi je zmanjkalo sape med obešanjem perila.

Osebna zdravnica me je poslala naprej. Po preiskavah je kardiolog rekel, da imam močno zoženo koronarno žilo in da posega ne smemo odlagati.

»Če se bolečina pojavi v mirovanju ali ne mine, takoj pokličite pomoč. Ne čakajte doma.«

Poseg je krilo zavarovanje. Tega računa mi ni bilo treba plačati. Toda potrebovala sem nekaj denarja za prevoze, hrano po vrnitvi in položnice. Ob odhodu v bolnišnico nisem hotela spet ostati s sedmimi evri.

V kuverti sem imela tristo deset evrov.

Tjaša je prišla ponje tri dni pred predvidenim sprejemom.

»Saj v bolnici dobiš jesti,« je rekla, ko sem ji skušala razložiti.

Prepričana sem, da tega ni premislila. Vseeno me je zabolelo bolj kot marsikaj izrečenega nalašč.

»In ko pridem domov?«

»Mama, ne obračaj zdaj tega tako. Jaz te prosim za pomoč.«

»Jaz jo pa potrebujem.«

Odprla je usta in jih spet zaprla. Nato je potegnila telefon iz žepa.

Na zapestju sem opazila novo uro. Dva tedna prej mi je poslala fotografije z vikenda v toplicah. Rekla je, da potrebuje odklop in da je dobila ugodno ponudbo.

Takrat sem ji napisala srček. Zdaj sem gledala tisto uro in me je bilo sram lastne jeze.

»Za toplice si imela,« sem rekla.

»A zdaj mi boš pa vsako stvar metala naprej?«

»Ne vsake. Samo ne morem več plačevati posledic.«

»Oči me ne bi pustil na cedilu.«

To me je zadelo. Za trenutek sem skoraj odmaknila roko s kuverte.

Potem sem jo potisnila v predal.

»Očeta ne vleci v to.«

Odšla je tako sunkovito, da je na hodniku padla vrečka s praznimi steklenicami. Slišala sem jo, kako jih pobira in pri tem joka. Hotela sem odpreti vrata.

Nisem jih.

Dva dni pozneje me je bolečina zbudila pred peto. Sedela sem na robu postelje, prepotena, in tokrat poklicala pomoč. V bolnišnici so mi še isti dan opravili poseg in vstavili žilno opornico.

Ko me je sestra vprašala, koga naj obvestijo, sem povedala številko sosede Marjete.

Šele potem sem začela jokati.

Tjaši sem poslala kratko sporočilo: »V bolnišnici sem. Poseg je za mano. Sem v redu.«

Odgovorila je: »Dobro, da je šlo v redu.«

Nič več.

Marjeta me je prišla iskat. Doma je skuhala juho in brez besed oprala posodo. Ko sem ji rekla, da je Tjaša verjetno samo prizadeta, je odložila krpo.

»Ti si bila pa v bolnišnici,« je rekla.

Naslednje tri tedne sem se učila živeti brez vsakodnevnega preverjanja telefona. Ni mi šlo dobro. Napisala sem sporočilo, ga izbrisala, spet napisala. Skoraj sem ji nakazala petdeset evrov. Kar tako, da bi se led prebil.

Potem sem ugasnila bančno aplikacijo.

Tjaša je poklicala v četrtek popoldne.

»A lahko pridem? Ne rabim denarja.«

Prišla je s kruhom in jabolki. Sedla je na rob stola, kot obisk, ki ne ve, koliko časa sme ostati.

»Dobila sem službo. V skladišču. Za določen čas, ampak polni delovnik.«

Prikimala sem. Bala sem se prehitro razveseliti.

Povedala je, da se je z najemodajalcem dogovorila za obročno plačilo zaostanka. Prodala je uro. Priznala je tudi, da je nekaj mojih nakazil porabila za obroke telefona in oblačila, ne za najemnino.

»Vedno sem mislila, da bom naslednji mesec pokrila,« je rekla. »Potem je bil spet naslednji mesec.«

»Jaz pa sem mislila, da boš brez mene propadla.«

Dolgo sva sedeli tiho.

»Tisto glede očija … grdo je bilo.«

»Bilo je.«

Nisem dodala, da ni nič hudega. Ker je bilo.

Zdaj pride ob nedeljah. Včasih prinese kosilo, včasih samo svojo utrujenost od izmene. Služba ji ni čudežno uredila življenja. Še vedno jo zamika kakšen nakup, še vedno se kdaj spreva.

Dogovorjeni pa sva: denarja ne nakazujem več. Pomagam ji pregledati račune, če me prosi. Svoje kuverte ne odpiram.

Pogrešam lahkotnost, ki sva jo imeli prej, čeprav zdaj vem, koliko stvari sem morala zanjo zamolčati. Ali sem morala res priti v bolnišnico, da sem si prvič dovolila reči ne?