Podedovala sem stanovanje svojih staršev. Ko ga nisem hotela prepisati na moževa starša, sem v lastnem domu postala tujka.

»Podpiši, Maja. Saj ne boš ostala brez strehe nad glavo.«

Rok je predme porinil list papirja, njegova mama pa je čez mizo položila roko na mojo. Umaknila sem jo. Na vrhu lista je pisalo »predlog menjalne pogodbe«. Spodaj sta bili navedeni moje stanovanje in hiša njegovih staršev.

»Kdo je to naročil?« sem vprašala.

»Ne začni spet,« je rekel Rok. »Samo preberi.«

Za vrati je najina osemletna Neža delala domačo nalogo. Slišala sem, kako je zaprla peresnico. Potem je bilo čisto tiho.

Stanovanje v središču Celja sem podedovala po svojih starših. Najprej je umrl oče Jože, enajst mesecev za njim še mama Ana. Triinsedemdeset kvadratov, majhen balkon in kuhinja, v kateri je bila pod oknom še vedno odrgnina od maminega stola.

Nista bila premožna. Oče je delal v proizvodnji, mama v šolski kuhinji. Stanovanje sta odplačevala več kot dvajset let. Ko sem pospravljala njune dokumente, sem našla položnice, zložene po letih, povezane z elastikami.

Z Rokom sva se tja preselila, ker sva prej za najemnino dajala skoraj polovico moje plače. Delala sem v trgovini, on v skladišču. Prvič nama ob koncu meseca ni bilo treba prestavljati računov z enega kupa na drugega.

Potem je Marija začela govoriti o kolenih.

»Stopnice me bodo pokopale,« je rekla skoraj vsako nedeljo. »Vidva imata dvigalo, midva pa hišo, ki je ne zmoreva več.«

Razumela sem jo. Ponudila sem pomoč pri iskanju manjšega stanovanja. Lahko bi prodala hišo in kupila kaj primernega.

»Zakaj bi prodajali tujcem, če lahko ostane vse v družini?« je vprašala.

Takrat še nisem dojela, kam meri.

Njuna hiša na obrobju mesta je imela velik vrt, garažo in razgled na travnik. Na fotografijah je bila lepa. Pozimi pa sva na obiskih sedela v puloverjih, ker sta ogrevala samo kuhinjo in dnevno sobo. V kleti je odstopal omet. Podstrešje je ob dežju dišalo po mokrem lesu.

Njuna zamisel je bila preprosta. Jaz prepišem stanovanje na Marijo in Franca. Onadva hišo prepustita meni in Roku, vsakemu polovico.

»Neža bo imela vrt,« je govoril Rok. »Končno bomo živeli kot družina.«

»Kaj smo pa zdaj?«

Zavil je z očmi.

Prosila sem ga, naj najprej pridobimo oceno obeh nepremičnin in stroškov obnove. Rekel je, da kompliciram. Vseeno sem poklicala cenilca, sodelavkin brat, gradbenik, pa si je z dovoljenjem Franca ogledal hišo.

Stanovanje je bilo vredno precej več od hiše v takšnem stanju. Samo nujna dela na hiši bi po prvi oceni presegla osemdeset tisoč evrov. Streha, električna napeljava, ogrevanje, vlaga. Kuhinja sploh še ni bila vključena.

Zvečer sem številke položila pred Roka.

»Od kod nama ta denar?«

»Ljudje vzamejo kredit.«

»Za hišo, ki je vredna manj od stanovanja, ki ga že imamo? In potem bi bila moja samo polovica?«

»Aha. Zdaj pa razumem. Tebe moti, da bi bilo nekaj tudi mojega.«

Obstala sem pri pomivalnem stroju, s krožnikom v roki.

»Ne obračaj tega. Govorim o tem, kaj lahko plačava.«

Ni odgovoril. Oblekel se je in šel k staršema.

Naslednjo nedeljo je Marija povabila še Rokovo sestro Petro. Na mizi so bili juha, pečenka in krompir. Šele po kosilu sem ugotovila, da nisva prišla samo jest.

»Midva sva vaju vedno sprejela,« je začela Marija. »Zdaj pa na stara leta očitno nimava nikogar.«

»Nihče vaju ne zapušča,« sem rekla.

»Potem pa nehaj gledati samo nase.«

Franc je drobil kruh po krožniku. Petra je gledala v telefon. Rok je sedel poleg mene in molčal.

»To stanovanje sta ustvarila moja starša,« sem rekla. »Ne bom ga oddala zato, da bomo potem trideset let odplačevali obnovo.«

Marija je odložila pribor.

»Pokojnih pa res ni treba uporabljati za izgovor.«

Takrat mi je postalo vroče v obraz. Pogledala sem Roka. Čakala sem, da bo vsaj nekaj rekel.

»Maja, lahko bi bila malo manj hladna,« je zamrmral.

Vstala sem tako hitro, da se je stol zadel ob omaro. Nežo sem poklicala iz dnevne sobe, ji pomagala obuti čevlje in odšli sva. Rok je prišel domov dve uri pozneje.

»Osramotila si me,« je rekel.

Jaz pa sem ves čas razmišljala, kako sem sedela tam in čakala nanj.

Po tistem sva govorila samo še o opravkih. Kdo bo šel v trgovino. Kdo bo peljal Nežo na plavanje. Rok je spal obrnjen proti steni, telefon je nosil celo v kopalnico. Njegova mama mi ni več odgovarjala na pozdrav.

Potem je prinesel tisti predlog pogodbe.

Pozneje sem izvedela, da so ga dali pripraviti brez mene, ker naj bi se tako »lažje odločila«.

»Ne bom podpisala,« sem rekla.

Marija je zajokala. Rok me je gledal, kot da sem nalašč naredila nekaj krutega.

»To je družinska solidarnost.«

»Potem naj bo odločitev tudi moja.«

Tisto noč sem prvič zaklenila dokumente v predal. Bilo me je sram. Ne zaradi stanovanja. Zaradi tega, ker sem jih skrivala pred človekom, s katerim sem imela otroka.

Naslednji dan sem šla na samostojen posvet k odvetnici. Pojasnila mi je, kaj pomeni podedovano premoženje in kaj bi pomenila predlagana menjava. Predvsem pa je rekla, naj pod pritiskom ničesar ne podpisujem.

Ko sem prišla domov, je Neža sedela na hodniku.

»Ati pravi, da nočeš, da bi bila babi blizu nas.«

Počepnila sem prednjo. Nekaj časa nisem našla besed.

»Babi lahko pride na obisk. To ni isto kot podariti stanovanje.«

Zvečer sem Roku povedala, da Neže ne sme več vpletati. Tokrat nisem jokala.

»Lahko pomagava tvojima staršema poiskati drugo rešitev. Ampak stanovanja ne bom prepisala. Če zaradi tega nočeš več živeti z mano, mi povej naravnost.«

Dolgo je stal pri oknu.

»Mama pravi, da sem copata.«

To je bilo prvič, da je povedal nekaj, kar ni zvenelo kot njena zahteva.

»Jaz pa že tedne poslušam, da sem pohlepna,« sem rekla. »In ti sediš zraven.«

Zdaj hodiva na partnersko svetovanje. Marija še vedno ne govori z mano. Rok pravi, da potrebuje čas, da se nauči postaviti zase. Poslušam ga, ampak njegovim besedam ne verjamem več tako hitro.

Stanovanje ostaja moje. Doma še ni miru, je pa vsaj konec pogovorov o podpisovanju.

Včasih se vprašam, ali bi me imeli za boljšo ženo, če bi privolila. In kako naj spet zaupam možu, ob katerem sem morala zaklepati svoje dokumente?