Sinu sem rekel, naj odide od doma. Še isti večer sva v gozdu skupaj iskala našega psa.

»Če ti tukaj nič ni prav, pa pojdi!« sem zavpil in udaril po mizi. Kozarec se je prevrnil. Moja dvanajstletna hči Nika je sunkovito odmaknila kolena, sedemnajstletni sin Jure pa me je gledal, kot da me ne pozna.

»Saj grem,« je rekel. »Samo to še povej, ali naj vzamem tudi stvari.«

Žena Maja je obstala ob pomivalnem koritu. Po prstih ji je tekla voda, vendar pipe ni zaprla.

Takrat sem še mislil, da imam težavo s svojim sinom.

Živeli smo na robu Škofje Loke, v spodnjem nadstropju hiše mojih pokojnih staršev. Za hišo je bil travnik, malo naprej gozd in poti proti Lubniku. Imeli smo kredit za obnovo strehe, star avto in psa Brina, ki je znal s smrčkom odpreti slabo zaprta vrtna vrata.

V podjetju, kjer sem delal kot vzdrževalec, so tisto jesen ukinili eno izmeno. Dva sodelavca sta dobila odpoved. Ostali smo delali še zanju, vodja pa nam je vsak teden razlagal, da moramo biti veseli, ker sploh imamo službo.

Domov sem prihajal s stisnjenimi zobmi. Motilo me je vse. Čevlji na hodniku. Prižgana luč v kopalnici. Juretove slušalke. Če me ni takoj slišal, sem to razumel kot nespoštovanje.

»Ne moreš se z nami pogovarjati kot s pokvarjenim strojem,« mi je nekoč rekla Maja.

Odgovoril sem ji, naj poskusi plačevati položnice z lepimi besedami.

Potem tri dni skoraj ni govorila z mano.

Tistega petka je iz šole prišlo obvestilo, da Jure ni oddal projektne naloge. Jaz sem že vedel vse: len je, nič ga ne zanima, ves dan visi na telefonu.

»Nalogo imam narejeno. Z mentorjem sva se zmenila za ponedeljek, ker—«

»Vedno imaš izgovor.«

»A me lahko enkrat poslušaš do konca?«

In potem sem mu rekel, naj gre.

Jure je odrinil stol in odšel na hodnik. Brin je že prej izginil iz kuhinje; ob vpitju se je navadno umaknil. Slišal sem vhodna vrata. Maja je pobrala kozarec, Nika pa je gledala v krožnik.

Čez deset minut je vstala.

»Kje je Brin?«

Najprej smo ga klicali po hiši. Potem na vrtu. Njegove posode se ni dotaknil, na kavču ni bilo tople vdolbine. Vrtna vrata so bila priprta.

Jure se je vrnil s ceste, še vedno brez bunde.

»Si jih ti pustil odprta?« sem planil vanj.

»Ne.«

»Ravno zdaj si šel ven.«

Maja je stopila med naju.

»Dovolj. Pes manjka. To zdaj rešujemo.«

Ura je bila nekaj čez pet in že se je mračilo. Brin je bil star deset let. Zadnja desna noga mu je včasih klecnila, zato ga nismo več spuščali na dolge ture.

Jure si je obul pohodne čevlje in vzel čelno svetilko. Jaz sem pograbil baterijo iz delavnice. Maja je poklicala soseda in obvestila zavetišče, Nika pa je poiskala Brinovo fotografijo za objavo v krajevni skupini.

»Jaz grem proti gozdu,« je rekel Jure.

»Sam ne greš.«

Obrnil se je. Že sem videl, kako mu je otrdel obraz.

»Ker je tema,« sem dodal. »Grem s tabo.«

Hodila sva vsak ob svojem robu poti. Vmes sva klicala Brina in poslušala. Iz hiš pod nama se je vohal dim, pod čevlji je šumelo mokro listje. Jure je vsakih nekaj korakov posvetil med debla.

»Ne kliči ga tako jezno,« je nenadoma rekel.

»Saj ga ne.«

»Meni se sliši, kot da bo kaznovan, ko pride.«

Hotel sem mu odgovoriti. Res sem že odprl usta. Potem sem pomislil na Brina, ki se ob mojem prihodu ni več vedno pritekel pozdravit, ampak je najprej pogledal proti Maji.

Nadaljevala sva tiho.

Poklicala je žena. Nekdo naj bi videl podobnega psa pri odcepu nad zadnjimi hišami. Obrnila sva se na ožjo pot, ki jo je Jure dobro poznal.

»Od kod veš, da gre tukaj čez?« sem vprašal.

»Z Brinom hodiva sem.«

»Kdaj?«

Za trenutek je obstal.

»Ko začneš doma.«

Svetilko sem držal prenizko. Snop je obstal na mojih blatnih čevljih.

»Niko včasih vzamem zraven,« je dodal. »Da ne posluša.«

Takrat me ni zadelo kot v filmu. Nič velikega se ni zgodilo. Samo sram me je postalo in nisem vedel, kam naj pogledam.

Telefon je spet zavibriral. Tokrat je bila Nika.

»Ati?«

»Ja?«

Slišal sem njeno dihanje.

»Jaz sem pustila vrtna vrata odprta. Šla sem po zvezek v avto. Potem si začel kričat in sem pozabila.«

Prijel sem se za drevo.

»Zakaj nisi prej povedala?«

Tišina.

»Ker me je bilo strah.«

Jure je stal nekaj korakov stran. Ni se delal, da ni slišal.

»Nika, nisi kriva, da je Brin zbežal,« sem rekel. Glas mi je čudno preskočil. »In žal mi je, da mi nisi upala povedati.«

Moral sem malo počakati, preden sem lahko nadaljeval.

»Ostani z mami. Midva ga iščeva.«

Kmalu zatem je Jure dvignil roko.

»Počakaj.«

Obstala sva. Nekje pod potjo je zacvililo.

Brin je ležal v plitvem odvodnem jarku pod koreninami. Povodec, ki ga je še imel pripetega po popoldanskem sprehodu, se je zapletel v vejo. Dvigoval se je, pa mu je zadnja noga spodrsavala.

»Tukaj sem,« je Jure govoril skoraj šepetaje. Pokleknil je ob njem in mu ponudil dlan.

Jaz sem razmaknil veje in odpel zaponko. Ko sva ga dvignila na pot, je zacvilil. Poklicala sva Majo, naj pride do najbližje hiše z avtom, potem pa sva ga počasi nesla skupaj.

Bil je težji, kot sem se spomnil. Juretu so drsele roke, zato sem ga prosil, naj počakava in ga bolje primeva.

Tokrat sem ga prosil.

Pri veterinarju so ugotovili, da ima nategnjeno nogo in nekaj odrgnin. Ko smo prišli domov, je Nika sedela ob njegovi odeji, dokler ni zaspal.

Jure je stal pri stopnicah z nahrbtnikom.

»K babici sem mislil,« je rekel.

Odložil sem ključe.

»Rad bi, da ostaneš. Ampak razumem, če nocoj nočeš.«

Gledal je v tla.

»Žal mi je, da sem ti rekel, naj greš. In za vse tisto prej. Strah me je službe, ampak ti nisi nič kriv.«

»Tudi jaz sem ti govoril grde stvari,« je zamrmral. »Oprosti.«

Ni me objel. Nahrbtnik je pa odložil.

V ponedeljek sem se naročil pri osebni zdravnici. Z Majo sva poiskala tudi družinsko svetovanje. Ni bila takoj prijazna do mene in Jure mi še vedno včasih odgovori samo z eno besedo. Ko začutim, da bom izbruhnil, se zdaj umaknem in povem, da se bom vrnil. Potem se res vrnem.

Prejšnjo nedeljo me je Jure vprašal, ali grem z njim in Brinom na kratek sprehod. Skoraj vso pot sva molčala. Ta tišina ni bila podobna tisti za našo kuhinjsko mizo.

Ne pričakujem, da mi bodo zaupali samo zato, ker mi je žal. Upam pa, da jim bom znal dovolj dolgo kazati, da se doma ni več treba bati mojega prihoda.