Po deseti hčerki mi je tašča rekla, da hiša še vedno nima naslednika. Takrat sem prvič nehala molčati.

»Dokler ne bo fanta, ta hiša nima naslednika,« je rekla tašča in odložila žlico poleg krožnika.

Najina najstarejša, Ana, je obstala z vrčem vode v roki. Najmlajša Meta mi je spala na prsih. Stara je bila šest tednov. Mene so še boleli šivi, tašča pa je čez mizo že gledala proti naslednjemu otroku.

»Tukaj jih sedi devet,« sem rekla. »Deseta je pri meni. Katera od njih zate ni dovolj?«

Jože je gledal v juho.

Tisto njegovo gledanje v krožnik me je zabolelo bolj kot vse, kar je izrekla njegova mama.

Živimo v majhni vasi na Dolenjskem. Pri nas se ve, kdo ima koliko gozda, kdo je kupil traktor na posojilo in čigav otrok ob nedeljah ne pride domov. Ko smo betonirali dvorišče, so prišli sosedje pomagat. Ko sem rodila desetič, so nekateri prinesli plenice, drugi pa vprašanje, ali bova še poskusila.

Kot da prvih desetkrat ni uspelo.

Z Jožetom sva se poročila, ko sem bila enaindvajsetletna. Delala sem v šivalnici, on je prevzemal očetovo kmetijo. Želela sva veliko družino. Res sva jo. Pri prvi hčerki je jokal od sreče. Pri drugi je pripravil zibko. Pri četrti je že poslušal pripombe, da zna očitno delati samo punce.

Sprva se je smejal. Potem se ni več.

Po rojstvu sedme se me je prvič dotaknil predvsem takrat, ko je govoril, da bi morda naslednjič vendarle dobila sina. Jaz sem si njegovo bližino razlagala kot ljubezen. Danes mi je težko priznati, kako dolgo sem se tega oklepala.

Svoje hčerke sem hotela. Vseh deset. Nisem pa hotela, da bi morala z vsakim novim rojstvom popravljati domnevno napako prejšnjega.

Tašča Marija je živela spodaj, mi zgoraj. Imela je ključ, ki ga ni nikoli uporabila potiho. Prišla je med dojenjem, med kopanjem, med domačimi nalogami.

»Ana naj gre po osnovni šoli delat. Saj ne morete vseh šolat,« je govorila.

Ana je takrat želela na gimnazijo. Računala je hitreje od mene in skrivaj brala ob lučki na hodniku, ker sta v sobi spali še dve sestri.

»Bo šla,« sem rekla.

»S tujim denarjem je lahko odločati.«

Tujim. Jaz sem molzla, kuhala, obdelovala vrt, vodila račune in ponoči šivala zavese za znanke. Ampak denar od mleka je prihajal na Jožetov račun. Zato je bil njegov. Moje delo pa je bilo nekaj, kar se pač naredi.

Po tistem kosilu sem čakala, da otroci zaspijo. Jože je v kuhinji brusil nož, čeprav ni bilo treba ničesar rezati.

»Še enega ne bom rodila,« sem rekla.

Roka mu je obstala.

»Saj nisem nič rekel.«

»Že mesece nič ne rečeš. Tvoja mama govori namesto tebe.«

Odložil je nož.

»Ti ne razumeš. Moj oče je vse življenje garal. Komu naj jaz to pustim?«

»Otrokom.«

»Veš, kaj mislim.«

Vedela sem. In prav zato nisem mogla več molčati.

»Ne, Jože. Tokrat povej do konca.«

Ni povedal. Odšel je v hlev, jaz pa sem sedla na stopnice in prvič pomislila, da se tudi v polni hiši lahko počutiš zapuščeno.

Spomladi je Ana dobila priznanje na državnem tekmovanju iz matematike. Listek je položila poleg očetove skodelice. Jože je vprašal, ali je naročila krmo.

Zvečer sem jo našla v pralnici. Zlagala je majhne nogavice.

»Mami, saj lahko ostanem doma,« je rekla. »Mogoče bo potem manj jezen.«

Prijela sem jo za zapestje. Prehitro, skoraj grobo. Takoj sem popustila.

»Njegova žalost ni tvoja dolžnost.«

Ana je jokala brez glasu. To me je najbolj prestrašilo. Da je bila pri enaindvajsetih že tako izurjena v tem, da nikogar ne moti.

Naslednji dan sem poklicala nekdanjo vodjo v šivalnici. Potrebovali so delavko za štiri ure. Meta je šla jeseni v vrtec, mlajše so ostale v podaljšanem bivanju. Vozila sem se z zgodnjim avtobusom, ker smo imeli samo en avto, in se vračala z vrečko kruha ter glavobolom.

Ni bilo junaško. Bila sem utrujena, včasih sitna. Enkrat sem se razjokala, ker je nekdo polil mleko po sveže pomitih tleh.

Ampak dobila sem svojo plačo.

Z dekleti smo za kuhinjsko mizo pregledovale prijave za štipendije, vozne rede in cene rabljenih učbenikov. Neža je hotela v zdravstveno šolo, Urša se je navdušila nad stroji. Petra je rekla, da ne ve. Dovolila sem ji, da ne ve.

Potem je prišlo pismo banke.

Jože ga je pustil odprtega pri telefonu. Dva zapadla obroka za traktor. Več kot trideset tisoč evrov dolga.

Ko sem ga vprašala, je udaril z dlanjo po mizi.

»Saj zato pravim, da rabim nekoga ob sebi!«

»Ob tebi smo ves čas. Samo pogledati nas moraš.«

Prvič sem slišala, kako to zveni iz mojih ust. Ne kot prošnja.

Zahtevala sem, da skupaj pregledava račune. Če naj bi družina nosila dolg, ga nisva mogla skrivati pred mano. Ana zaradi njega ne bo opustila študija. In dekleta ne bodo nadomestila delavca, ki ga kmetija ni mogla plačati.

Jože je dve noči spal spodaj pri materi.

Marija me je prestregla na dvorišču.

»Zdaj boš pa še družino razbila zaradi svoje trme.«

Roke so se mi tresle, zato sem jih porinila v žepe.

»Družina smo tudi me.«

Po vasi se je govorilo, da sem se spremenila. Soseda Ivanka mi je pred trgovino stisnila v roko vrečko orehov.

»Za punce,« je rekla. Potem tiše: »Moja bi tudi študirala, če bi jo pustili.«

Niso nas vsi obsojali. Nekateri so samo predolgo molčali.

Jože je nazadnje sedel z mano k računom. Prodal je predrag traktor in del opravil naročil pri sosedu. Ni se mi opravičil tako, kot sem potrebovala. Še vedno težko govori o tem.

Ko pa je Ana odšla v študentski dom, ji je nesel kovček do sobe.

»Pokliči, če bo kaj,« je zamrmral.

Ana ga je objela. Jaz nisem. Nisem še mogla.

Marija še vedno včasih omenja, da bo naš priimek izginil. Zadnjič je to rekla pred Meto, ki je risala za mizo.

»Jaz ga znam že napisati,« ji je odgovorila in pokazala svoj list.

Nihče se ni zasmejal. Jože je vzel risbo in jo pritrdil na hladilnik.

Ne vem, koliko se bo zares spremenil. Vem pa, da nobene hčerke ne bom več prosila, naj se zmanjša, da bo v tej hiši komu lažje.

Če za ohranitev doma potrebuješ otroka, ki mora opustiti svoje življenje, kaj pravzaprav ohranjaš?