Tašča je imela ključ našega stanovanja in zadnjo besedo pri mojem otroku. Ko ji je mož končno postavil mejo, nisem več vedela, ali mu še zaupam.

»Vrni mi jo,« sem rekla in stegnila roke proti tašči.

Marija je mojo dvanajst dni staro hčerko stisnila bliže sebi.

»Najprej se pomiri. Otrok čuti tvojo živčnost.«

Stala sem sredi dnevne sobe, v mokri spalni srajci, z mlekom na prsih in poporodnim vložkom, ki bi ga morala zamenjati že pred pol ure. Neža je jokala. Jaz tudi. Matic pa je pri vratih odlagal vrečko iz trgovine.

»Prosim, povej ji,« sem ga prosila.

Pogledal je mamo, potem mene.

»Saj jo samo tolaži. Ni treba iz vsega narediti problema.«

Takrat sem prvič začutila, da sem v najinem stanovanju sama, čeprav smo bili v njem štirje.

Pred porodom sva se z Marijo dobro razumeli. Ob nedeljah smo pri njej jedli govejo juho, za rojstni dan mi je spekla orehovo potico. Znala je biti topla in duhovita. Matic je bil njen edinec in zdelo se mi je lepo, da sta povezana.

Ključ stanovanja sva ji dala zaradi rož, ko sva šla na dopust. Nikoli nisva pomislila, da bi ga morala zahtevati nazaj.

Po prihodu iz porodnišnice je začela prihajati vsak dan.

Prvič je prinesla kosilo. Bila sem hvaležna. Drugič je zložila perilo. Tretjič je odprla omaro v spalnici in mi povedala, da imam premalo bombažnih bodijev.

Potem ni več pozvonila.

Zaslišala sem ključ, še preden sem si uspela zapeti modrček za dojenje.

»Samo jaz sem!«

Kot da je bilo to zagotovilo, ne razlog, zaradi katerega me je stisnilo v želodcu.

Vse je opazila. Neža je bila premalo oblečena. V sobi je bilo prevroče. Predolgo sem jo dojila. Prehitro sem jo spet pristavila.

»Če je sita, ne išče ves čas dojke.«

Patronažna sestra mi je rekla, da se dojenje še vzpostavlja. Marija je zavila z očmi.

»Danes vam pa res vse dovolijo.«

Ko sem Nežo previjala, je stala ob meni in popravljala rob plenice. Ko je zaspala na mojih prsih, je stegnila roke.

»Daj jo meni. Ti pojdi kaj koristnega naredit.«

Enkrat sem res šla čistit kopalnico. Šele pozneje, ko sem drgnila umivalnik, sem dojela, da sem pustila svojega spečega otroka zato, ker si nisem upala reči ne.

Matic je delal v skladišču, tudi popoldne. Odplačevala sva stanovanjski kredit, moj prihodek med dopustom pa je bil nižji od običajne plače. Bila sva utrujena in denar naju je skrbel. Zato sem mu dolgo oproščala, da me zvečer ni zares poslušal.

»Rabim, da tvoja mama neha prihajati brez vprašanja.«

»Povej ji lepo.«

»Sem ji že.«

»Potem pa še enkrat. Jaz ne bom sodnik med vama.«

Nisem hotela sodnika. Hotela sem moža, ki bi razumel, da ne morem počivati, če vsak trenutek pričakujem nekoga na vratih.

Pri šestih tednih je Marija brez mojega dovoljenja pripravila stekleničko dodatka, ki sva ga imela doma po nasvetu pediatrinje za primer težav. Bila sem pod tušem. Ko sem prišla ven, je Neža že pila.

»Tako. Zdaj bo pa mir,« je rekla.

Nisem kričala. Vzela sem otroka in se zaprla v spalnico.

Zvečer mi je Matic povedal, da je mama užaljena.

»Prišla je pomagat, ti si ji pa zaprla vrata pred nosom.«

»Nahranila jo je, ne da bi me vprašala.«

»Saj je tudi mene spravila gor.«

Tisti stavek sem pozneje slišala še tolikokrat, da sem ga znala dokončati namesto njega.

Začela sem dvomiti vase. Mogoče sem res preobčutljiva. Mogoče bi morala biti vesela toplega kosila in opranega perila. Zjutraj sem si obljubila, da bom mirna, opoldne pa sem že poslušala korake na hodniku in čakala, ali se bodo ustavili pred našimi vrati.

Svoji mami sem govorila, da smo dobro. Bilo me je sram priznati, da se pri tridesetih v lastni kuhinji počutim kot otrok.

Nekega četrtka sem Marijo prosila, naj naslednji dan ne pride.

»Z Nežo bi bili malo sami.«

Obstala je z zloženo tetra plenico v rokah.

»A zdaj sem pa odveč?«

»Ne. Samo en dan potrebujem.«

Naslednje jutro je prišla ob osmih. Matic ji je prejšnji večer rekel, naj me ne jemlje resno, ker slabo spim.

To mi je povedala čisto mimogrede, ko je odpirala hladilnik.

Nisem več vedela, kaj naj rečem. Usedla sem se za mizo in gledala odtis skodelice na prtu.

Tisti večer sem vzela potovalko.

Vanj sem dala spodnje perilo, dokumente, Nežino zdravstveno kartico in paket plenic. Matic je stal pri vratih spalnice.

»Kaj pa delaš?«

»K mami grem.«

»Zaradi tega, ker ti moja skuha kosilo?«

Potegnila sem zadrgo tako močno, da se je zataknila.

»Zaradi tega, ker ji ti poveš, da moj ne ne velja.«

Takrat je utihnil.

Rekla sem mu, da razmišljam o ločitvi. Ne zato, da bi ga prestrašila. Na telefonu sem že imela shranjen stik odvetnice. Nisem vedela, kako bi sama plačevala najemnino in skrbela za dojenčka, ampak prvič me je manj strašil odhod kot to, da ostanem.

»Saj bi mi lahko povedala, da je tako hudo,« je rekel.

Samo gledala sem ga. Kaj sem pa počela vse te tedne?

Z Nežo sva bili pri mojih starših tri noči. Matic je prišel drugi večer. Ni prinesel rož. Prinesel je vrečko plenic napačne velikosti in prvič ni imel pripravljenega odgovora za vse.

Povedal je, da je govoril z mamo.

Brez nenapovedanih obiskov. Brez poseganja v hranjenje in nego. Ko rečeva ne, velja ne. Ključ mora vrniti.

Marija je jokala. Rekla mu je, da sem ga obrnila proti njej. To mi je priznal šele pozneje.

Ko sem prišla domov, je ključ ležal na kuhinjski mizi.

Pričakovala sem olajšanje. Čutila sem ga, malo. Potem sem zagledala stol, na katerem sem toliko juter sedela in čakala, da smem spet vzeti svojega otroka.

Zdaj Marija pride približno vsako drugo nedeljo. Prej pokliče. Včasih pogoltne pripombo, včasih ji uide. Matic jo ustavi.

Vem, da se trudi.

Ampak ko me objame, se včasih odmaknem, še preden pomislim. Ko reče, da pretiravam zaradi kakšne malenkosti, me odnese nazaj v tisto dnevno sobo.

Dogovorila sva se za partnersko svetovanje. Na prvem srečanju je rekel, da pogreša, kako sva se prej smejala.

Jaz sem rekla, da pogrešam občutek, da mi verjame.

Zdaj imava mirnejši dom, a še ne znam mirno počivati ob njem.

Kako naj mu spet zaupam, ko pa sem morala skoraj oditi, da me je končno slišal?