Pet dni po porodu je mož brez moje vednosti povabil svojo mamo. Ko mi je vzela sina iz naročja, sem počila.

»Daj ga meni. Čisto živčna si in otrok to čuti.«

Tašča je stegnila roke proti Lovru, še preden sem si uspela zapeti modrček za dojenje. Sedela sem na kavču, pod sabo imela zloženo brisačo in komaj pet dni starega sina pri prsih. Vhodna vrata so bila še odprta. Za Marijo je stal moj mož Tomaž in gledal nekam proti obešalniku.

»Kaj dela tukaj?« sem vprašala njega.

Marijine roke so obstale v zraku.

»Lepo, da sem tako dobrodošla.«

Nisem mislila tako. Ampak tudi lepo nisem mogla reči.

Dva večera prej sem Tomaža prosila samo eno stvar: prvi teden brez obiskov. Razen patronažne sestre. Hotela sem se naučiti pristavljati otroka, iti na stranišče brez joka in vsaj enkrat zaspati, ne da bi poslušala, ali Lovro še diha.

»Samo pomagat je prišla,« je rekel.

Takrat sem opazila potovalko ob njenih nogah.

»Za koliko časa?«

»Do nedelje,« je odgovorila Marija. »Da prideta malo k sebi.«

Bil je torek.

Živela sva v dvosobnem stanovanju v Kranju. Obrok kredita nama je pojedel skoraj polovico Tomaževe plače. Jaz sem pred porodniško delala v trgovini in že mesece računala, koliko lahko zapraviva za otroško opremo. Kavč, na katerem sem dojila, je bil tudi edino dodatno ležišče.

Nisem potrebovala še nekoga v dnevni sobi. Potrebovala sem moža, ki bi me vprašal.

Marija je prinesla juho, domače piškote in vrečo opranih tetra plenic. Vse je dišalo po njenem pralnem prašku. Takoj je odprla okno, ker je bilo »zadušljivo«, potem pa Lovru popravila nogavičke, ker je imel »gotovo mrzle noge«.

Vsaka pripomba zase je bila majhna. Skupaj so me stiskale v grlu.

»A je spet lačen?«

»Pri Tomažu sem takoj videla, kdaj je bilo mleka premalo.«

»Ne more biti ves čas na rokah. Saj ima posteljico.«

Tomaž je medtem nosil vrečke v kuhinjo in govoril, kako dobro diši juha.

Popoldne sem pod prho zaslišala Lovrov jok. Vodo sem zaprla s šamponom v laseh. Ko sem prišla v dnevno sobo, ga je Marija zibala, Tomaž pa je iskal dudo, ki je še nisva nameravala uporabljati.

»Lačen je,« sem rekla in iztegnila roke.

»Pred pol ure je jedel. Samo navadil se je nate.«

»Marija, dajte mi ga.«

Obrnila se je nekoliko stran.

Samo za trenutek. Morda je hotela nadaljevati zibanje. Jaz sem v tistem videla žensko, ki mi noče vrniti otroka.

»Dajte mi mojega sina!«

Lovro je ob mojem glasu še bolj zajokal. Marija mi ga je podala in stopila nazaj, kot bi jo udarila.

»Maja, pa saj ni nič naredila,« je rekel Tomaž.

To me je zlomilo bolj kot vse njene pripombe.

Odnesla sem Lovra v spalnico in zaprla vrata. Sedela sem na robu postelje, mokra majica se mi je lepila na hrbet. Sin je iskal dojko, jaz pa zaradi tresočih rok nisem mogla odpeti zaponke.

Tomaž je čez nekaj minut potrkal.

»Mama joka.«

Pogledala sem ga.

»Jaz tudi.«

Ni odgovoril.

»Ti si jo povabil. Ti si ji rekel, da lahko ostane. Mene pa zdaj prideš opozorit, da je ona prizadeta?«

Sedel je na rob postelje, a sem se odmaknila.

»Nisem vedel, kaj naj naredim,« je rekel. »Ponoči si jokala. Rekla si, da ne zmoreš. Mislil sem, da mama …«

»Da bo znala bolje od mene?«

»Da bo znala bolje od mene.«

Prvič sem ga zares pogledala. Pod očmi je imel temne kolobarje.

»Potem bi mi to povedal. Lahko bi skupaj poklicala patronažno. Ali mojo sestro. Ne moreš odločiti namesto mene in pričakovati, da bom hvaležna.«

Prikimal je. Potem je šel v kuhinjo in slišala sem ga reči: »Mama, jaz sem zamočil. Maja ni vedela, da prideš.«

Zvečer sem šla po vodo. Marija je sedela za kuhinjsko mizo, pred njo je stala zaprta posoda z juho. Potovalka je bila spet pri vratih.

»Zjutraj grem na avtobus,« je rekla.

Bila sem preutrujena, da bi jo tolažila. Vseeno sem sedla.

»Nisem rekla, da ne smete videti vnuka.«

»Ampak očitno vse naredim narobe.«

Že sem hotela vstati. To njeno vse ali nič. Ali ji pustimo vse ali pa je nihče ne mara.

»Ne vse. Ko vam rečem, da mi dajte otroka, mi ga morate dati. Brez prepričevanja.«

Gledala je svoje roke.

»Tomaž je rekel, da potrebujeta pomoč.«

»Jaz sem potrebovala pomoč pri kosilu in perilu. Ne preverjanja, ali znam biti mama.«

Nekaj časa je bilo slišati samo hladilnik.

Potem je rekla: »Ko sem prišla iz porodnišnice s Tomažem, me je doma čakal poln škaf plenic. Moja tašča je rekla, da zdrava ženska nima kaj ležati.«

Vedela sem, da ji ni bilo lahko. Vedno pa je to povedala kot dokaz, koliko je zmogla.

Tokrat ni.

»Dojila sem ga v shrambi, ker je moj tast rekel, da se pri mizi ne razkazuje. Mož je bil v službi. Jaz pa devetnajst let, še otrok skoraj.«

S palcem je drgnila razpoko na nohtu.

»Obljubila sem si, da moja snaha ne bo sama.«

»Danes sem bila sama,« sem rekla. »Samo da vas je bilo polno stanovanje.«

Obrisala si je lice. Nisem umaknila besed.

Po smrti moža je večino dni preživela sama v hiši pri Škofji Loki. To sem vedela. Nisem pa vedela, da je že mesec dni vstajala ob šestih in pripravljala stvari za vnuka, ker je čakala, kdaj jo bova potrebovala.

»Če ničesar ne znam bolje od vaju,« je rekla potiho, »potem ne vem, zakaj bi me sploh klicala.«

»Ker ste njegova babica. Ni vam treba biti še njegova mama.«

Nisva se objeli. Za tisti večer bi bilo preveč.

Dogovorili sva se, da naslednji dan odide domov. Obiske bova določila skupaj. Preden bo Lovra dvignila, bo vprašala. Če bom želela nasvet, bom tudi jaz vprašala.

Tomaž je prišel v kuhinjo in rekel, da bo odslej on urejal dogovore s svojo mamo. Potem je pomil posodo. Brez razlage, da nama pomaga.

Naslednji teden je Marija prišla za dve uri. Prinesla je kosilo in pri vratih vprašala: »Najprej obesim perilo ali bi rada malo spala?«

Skoraj sem zajokala od olajšanja.

Še vedno ji kdaj uide: »Pri nas smo pa …« Zadnjič se je ustavila na polovici. Obe sva se malo nerodno nasmehnili.

Lovra ji zdaj rada položim v naročje. Ne zato, ker bi ji bila dolžna. Ker vem, da mi ga bo vrnila, ko bom stegnila roke.

Včasih se vprašam, koliko prepirov bi si prihranili, če bi znali naravnost reči: strah me je, da me ne potrebujete. In koliko mladih mam bi lažje zadihalo, če jim zaradi tega ne bi bilo treba popustiti pri vsem?