Na sinovem rojstnem dnevu sta se najini mami sprli pred vsemi — midva pa sva prvič izbrala drug drugega

»Povej pred vsemi, Matej. Kdo vama je plačal pralni stroj, ko sta bila brez denarja?«

Tašča Marija je stala ob mizi s papirnatim krožnikom v roki. Moja mama Jožica se je zasmejala, tisto kratko, ostro, da sem takoj vedela, kaj prihaja.

»Za en pralni stroj si pa res zaslužiš spomenik. Jaz jima otroka pazim vsak teden.«

Vid je sedel pred torto s petimi prižganimi svečkami. Ko je glasba iz igrače utihnila, ni nihče začel peti. Sin me je pogledal in vprašal:

»Mami, a sem jaz kaj narobe naredil?«

Še zdaj me zaboli v trebuhu, ko se spomnim njegovega obraza.

Živeli smo v dvosobnem najemniškem stanovanju v Kranju. Jaz sem delala v trgovini, Matej v skladišču. Ko sva plačala najemnino, vrtec, položnice in obrok za avto, sva proti koncu meseca prelagala nakupe. Najprej moji čevlji, potem njegov zobozdravnik. Za Vida je moralo biti.

Najini mami sta pomagali. Tega ne zanikam. Težava je bila, da pomoč nikoli ni bila samo pomoč.

Moja mama je prišla po Vida v vrtec, nato pa mi zvečer naštevala, kaj delam narobe.

»Spet je imel pretanko jopico. Pri meni nič ne kašlja. Pa juho sem mu skuhala, ker očitno danes ne boš utegnila.«

Če sem rekla, da me boli tak način govorjenja, je obmolknila.

Potem je prišlo:

»Svoji mami še povedati ne smeš več ničesar.«

Marija ni očitala neposredno. Poklicala je Mateja in mu povedala, da je sosedin sin mamo peljal na morje. Ali da je njegova sestra pri njej prepleskala kuhinjo, čeprav ima tudi ona službo.

»Ti si pa zmeraj utrujen. Saj razumem. Vsak ima svoje prioritete.«

Po takih klicih je Matej gledal v tla. Nato je v soboto odšel k njej popravljat omaro, jaz pa sem doma z Vidom čakala na izlet, ki smo ga načrtovali ves teden.

»Samo dve uri bom,« je rekel.

Vrnil se je ob šestih.

Prepirala sva se skoraj vsak večer. Ne o mamah, vsaj na začetku ne. O drobtinah. O neopranem loncu. O tem, kdo je pozabil kupiti mleko.

»Tvoja mama ima ključ in pride, kadar hoče,« je nekega večera rekel Matej.

»Tvoja te pa pokliče med večerjo in ji dvigneš, tudi če Vid ravno nekaj pripoveduje.«

»Vsaj pomaga nama.«

»Moja tudi.«

Potem sva oba utihnila. Vsak je branil svojo mamo, čeprav sva bila oba jezna nanju.

Rojstni dan naj bi bil lep. Spekla sem biskvit, Matej je napihnil balone. Dogovorila sva se, da pred gosti ne bova odpirala nobenih starih zamer.

Nisva pa se dogovorila, kaj bova naredila, če jih odpreta drugi.

Začelo se je s torto.

Marija je rekla, da je presuha. Moja mama ji je odgovorila, da vsaj ni kupljena. Nato so prišli na vrsto pralni stroj, varstvo, nedeljska kosila in denar, ki nama ga je moja mama posodila za registracijo avta.

»Če ne bi bilo mene, ne vem, kako bi ta otrok sploh odraščal,« je rekla mama.

Takrat sem odložila nož.

»Dovolj.«

Nihče me ni pogledal.

Zato sem ponovila glasneje.

»Dovolj. Vid ima rojstni dan.«

Marija je zavila z očmi.

»Zdaj smo pa babice vsega krive.«

Čakala sem, da bo Matej kaj rekel. Stal je pri kuhinjskem pultu in mečkal servieto. Tisto njegovo molčanje sem poznala. Samo da bo mir. Samo da mine.

»Matej,« sem rekla. »Prosim.«

Pogledal je Vida, potem svojo mamo.

»Mami, nehaj. Obe nehajta.«

Moja mama je pograbila torbico.

»Lepo. Pred vsemi naju ponižujeta.«

Odšli sta druga za drugo. Sorodniki so še nekaj časa sedeli in govorili preveč prijazno. Vid je nazadnje upihnil že napol dogorele svečke. Zvečer je vprašal, ali bo babi še prišla, če bo naslednjič bolj priden.

Sedla sem na rob njegove postelje.

»Ti nisi nič kriv. Odrasli se včasih grdo obnašamo. To moramo popraviti mi.«

Ko je zaspal, sem v kopalnici jokala tako tiho, da me je bolelo grlo.

Matej je potrkal.

»Ne morem več tako,« sem rekla, še preden je odprl vrata.

»Vem.«

»Ne, ne vem, če veš. Jaz že vnaprej razmišljam, kaj bo katera rekla. Še nedeljskega kosila ne znam več izbrati brez slabe vesti.«

Usedel se je na pokrov stranišča.

»Jaz pa včasih ostanem deset minut v avtu pred blokom. Ker ne bi rad spet prišel domov ves jezen.«

Takrat sva prvič po dolgem času govorila brez očitkov. Tudi jaz sem morala priznati, da mami povem skoraj vsak najin prepir. Potem sem od Mateja pričakovala, da bo normalno sedel z njo za isto mizo.

Naslednji večer sva na kuhinjski list napisala dogovor. Obiski po dogovoru. Brez primerjanja in očitanja pred Vidom. Nobenih odločitev o otroku brez naju. Če se začne žaljenje, obisk ali klic končava.

Vsak je poklical svojo mamo.

Moja je jokala.

»Zaradi tebe sem se odpovedala toliko stvarem.«

Skoraj sem rekla oprosti. Že sem odprla usta.

Namesto tega sem rekla:

»Vem, da si veliko naredila. Ampak ne moreš zaradi tega odločati namesto mene.«

Odložila je.

Marija je Mateju napisala, da očitno nima več sina. Sporočilo mi je pokazal z roko, ki se mu je malo tresla. Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem ga samo prijela.

Potem je prišel račun za najino odločnost. Mama dva tedna ni hotela paziti Vida. Menjavala sva izmene in prosila sosedo za pomoč. Denar za registracijo sva začela vračati po petdeset evrov. Prvič sva si poiskala tudi zakonsko svetovanje. Matej je pred prvim obiskom trikrat vprašal, ali res morava.

Ni šlo gladko. Enkrat je Mariji obljubil nedeljski obisk, ne da bi me vprašal. Jaz sem mami iz utrujenosti pustila pospravljati spalnico, čeprav sva se dogovorila drugače.

Spet sva se sprla. Ampak sva vsaj vedela, zaradi česa.

Prejšnjo nedeljo je mama prišla na kavo. Prej je poklicala. Ko je začela govoriti, kako redko nas vidi, sem ji rekla, da danes ne bom poslušala očitkov.

Stisnila je ustnice. Potem je vprašala Vida, kaj riše.

Ni bilo opravičila. Je pa prvič ostala brez prepira.

Še vedno me stisne, kadar zazvoni telefon. Matej včasih še vedno čuti potrebo, da bi vse takoj popravil. Le da se zdaj prej pogledava in vprašava, kaj zmoreva midva.

Ali sem zaradi tega slabša hči? Ne vem. Vem pa, da nočem, da moj sin nekoč ljubezen meri s tem, koliko krivde je pripravljen prenesti.