Sin je zahteval, naj ga izplačam iz domače hiše. Pri odvetnici sem mu morala povedati, da očetova dediščina ni edina skrivnost.

»Če me ne moreš izplačati, boš pač prodala hišo,« je rekel moj sin in porinil izračun čez odvetničino mizo.

Na vrhu je pisalo 86.000 evrov. Pod številko je bila z Lukovo pisavo narisana črta. Enako je podčrtoval rezultate pri matematiki, ko je še sedel za našo kuhinjsko mizo in me klical, naj preverim račun.

»Pa kam naj grem?« sem vprašala.

Njegova žena Maja je pogledala v tla.

»Saj ne potrebuješ cele hiše,« je rekla. »Midva pa ne moreva večno plačevati najemnine.«

Od moževega pogreba je minilo šest tednov. Njegovi čevlji so še stali pod klopjo na hodniku. Jaz jih nisem zmogla pospraviti, onadva pa sta že prinesla natisnjene oglase stanovanj v Ljubljani.

Stara sem bila triinšestdeset let. Pokojnine sem dobivala nekaj manj kot devetsto evrov. Hiša pri Grosupljem ni bila vila, čeprav je bila na njunem izračunu videti kot dobitek na loteriji. V kleti je zamakalo, peč je bila stara, streha pa bi zdržala še kakšno zimo. Tako je govoril Jože. Vse je pri njem zdržalo še kakšno zimo.

Tudi najin zakon, očitno.

Odvetnica Nataša je obrnila list proti sebi.

»Najprej moramo ugotoviti obseg zapuščine. Polovica nepremičnine je že v lasti vaše mame. Predmet dedovanja je očetova polovica in njegovo drugo premoženje. Ta izračun ni pravilen.«

Luka je stisnil ustnice.

»Vem samo, da mi nekaj pripada.«

»Luka,« sem rekla, »oče je napisal oporoko.«

Iz torbe sem vzela prepognjeno kuverto. Roke so se mi tako tresle, da sem jo zataknila ob rob mize.

»Vse je zapustil meni.«

Maja je dvignila glavo.

»Kako prikladno.«

To me je zabolelo bolj kot številka na papirju.

»Nisem je jaz napisala.«

»Kdaj si jo našla?« je vprašal Luka.

»Pred štirimi dnevi. Med papirji od zavarovanja.«

»In si mislila, da potem jaz ne dobim nič?«

Odvetnica je mirno pojasnila, da oporoka ne izključi samodejno pravice potomcev do nujnega deleža. Prikimala sem. To sem že vedela. Nisem prinesla oporoke zato, da bi sina odpravila praznih rok.

Prinesla sem jo, ker nisem več mogla skrivati tistega, kar je bilo pripeto zraven.

»Še nekdo je,« sem rekla.

Luka me ni razumel.

»Kaj?«

»Še en otrok.«

Ura nad vrati je glasno tiktakala. Prej je sploh nisem slišala.

»Tvoj oče ima hčer. Nežo. Sedemindvajset let je stara.«

Luka se je naslonil nazaj. Stol je z nogo podrgnil po parketu.

»Ne.«

»Živela je z mamo v Celju. Z Ireno.«

»Ne, mama. Ne govori tega.«

Nisem ga še nikoli slišala tako. Ne jeznega. Prestrašenega.

Za Ireno sem izvedela devet let prej, ko je Jože po operaciji kolena ostal doma. Njegov telefon je zazvonil na kuhinjskem pultu. Na zaslonu se je izpisalo: »Ati, prideš v soboto?«

Takrat je bila Neža dijakinja.

Jože mi je najprej rekel, da pomagam stvari delati večje, kot so. Potem je sedel na stol in priznal. Leta je imel drugo družino. Njegova službena potovanja, nadure, pomoč sodelavcu pri obnovi — vse tisto je imelo naslov. In zvonec z drugim priimkom.

»Koliko časa si vedela?« je vprašal Luka.

Pogledala sem njegove roke. Jožetove roke je imel. Široke dlani, kratek palec.

»Devet let.«

Vstal je.

»Devet let si me pustila, da sem …« Glas mu je počil. »Na njegovem pogrebu sem govoril, kakšen pošten človek je bil.«

»Vem.«

»Ne, ne veš! Jaz sem to govoril pred vsemi!«

Maja ga je prijela za zapestje, pa se je odmaknil.

Nisem imela lepega odgovora. Nobenega takega, zaradi katerega bi bila videti manj strahopetna.

»Bala sem se, da boš izgubil očeta,« sem rekla. »In sram me je bilo. Da sem ostala. Da nisem šla. Vsega.«

»Zdaj sem pa izgubil oba.«

Tiste besede sem nesla domov težje kot vrečko z Jožetovimi stvarmi iz bolnišnice.

Luka se tri tedne ni oglasil. Poslala sem mu eno sporočilo. Napisala sem, da mi je žal in da mu bom odgovorila na vse, kar bo vprašal. Potem sem vsak večer preverjala telefon, kot da lahko s tem kaj popravim.

Prva je prišla Maja.

Na pragu je držala škatlo piškotov. Zdelo se mi je tako nerodno, da bi skoraj zajokala.

»Nisem vedela, kaj naj prinesem,« je rekla.

Skuhala sem kavo. Sedli sva za mizo, pri kateri sva prej večinoma govorili o vremenu in cenah v trgovini.

Povedala mi je, da jima je lastnik spet zvišal najemnino. Da Luka ponoči računa obroke kredita. Da sta že dvakrat odložila odločitev za otroka.

»To ni opravičilo za tisto pri odvetnici,« je dodala. »Samo … nisva vedela, kako naprej.«

»Jaz tudi ne, Maja.«

Takrat sem jo prvič videla zajokati.

Neža je prišla mesec pozneje. Pred obiskom me je poklicala in vprašala, ali sem prepričana. Nisem bila, ampak sem rekla, naj pride.

Prinesla je mapo z rojstnim listom in očetovimi nakazili. Sedla je na rob kavča. Imela je njegov način gledanja, kadar ni vedel, kam z rokami.

»Nočem vas vreči iz hiše,« je rekla, še preden sem ponudila čaj.

»Saj vem.«

V resnici nisem vedela. O njej sem devet let vedela samo to, da obstaja.

Povedala je, da je Jože zadnja leta prihajal redkeje. Da je obljubljal nedelje, potem pa pošiljal sporočila. Tudi ona ga je čakala pri oknu.

Luka jo je spoznal pri odvetnici. Ni je objel. Tega od njega tudi nihče ni pričakoval. Vprašal jo je, ali jo je oče kdaj peljal na morje.

»Dvakrat,« je rekla.

Dolgo ni odgovoril. Potem je prikimal.

Do dogovora smo potrebovali več mesecev. Oba otroka sta uveljavljala nujni delež. Neža je pristala na obročno izplačilo. Luka tudi, potem ko smo dobili cenitev in dejanske izračune. Del sem pokrila s prihranki, za preostanek prodajam manjšo parcelo, ločeno od hiše.

Ni ostalo vse lepo. Luka pride redkeje. Včasih sredi pogovora utihne in vem, da je spet tam, v odvetničini pisarni.

Zadnjič pa je sam popravil kljuko na kuhinjskem oknu. Pred odhodom me je vprašal, ali imam dovolj drv.

Nisem ga vprašala, ali mi je odpustil. Za zdaj mi je bilo dovolj, da je ostal na kosilu.

Še vedno se sprašujem, ali sem mu z molkom res hotela prihraniti bolečino ali sem predvsem varovala sebe. Koliko resnice dolgujemo otrokom, tudi kadar vemo, da nas po njej ne bodo več gledali enako?