Tašča je moja otroka umaknila z družinske fotografije, mož pa mi je rekel, da pretiravam. Tisto nedeljo sem nehala molčati.

»Vidva se za trenutek umaknita. Najprej bomo naredili eno našo fotografijo.«

Tašča je z roko odmaknila mojega devetletnega Tineta. Šestletna Nika ga je takoj prijela za rokav in stopila z njim k omari. V jedilnici je še dišalo po pečenki. Moj mož Matej je stal ob sestri Petri in se nasmihal proti telefonu.

»Saj sta tudi onadva vaša,« sem rekla.

Jožica je zavzdihnila.

»Joj, Maja. Saj bomo potem še vsi skupaj. Ne začni spet.«

Nihče ni nič rekel. Tudi jaz ne. Ampak tokrat ne zato, ker bi ji verjela.

Pri mizi sem prej opazovala Niko, kako je s prstom pobirala drobtine s praznega krožnička. Za Petrino Zalo je bila v hladilniku posebej shranjena jagodna rezina, ker ima jagode najraje. Za moja dva je ostala orehova potica.

Nika orehov ni smela jesti. To so vedeli že tri leta.

»Bi pa mami kaj prinesla, če je tako posebna,« je rekla Jožica, ko sem vprašala, ali je ostalo kaj sadja.

Prinesla sem juho v velikem loncu in krompirjevo solato. Zjutraj sem vstala ob šestih, ker sem prejšnji večer delala do desetih. Ampak ni šlo za sladico. Niti približno.

Dvanajst let sem bila pri njih tista, ki je pomagala pospraviti, ne da bi jo kdo povabil na kavo. Tista, ki je za božič dobila kuhinjske krpe, medtem ko je Petra odpirala kuverto za oddih na morju. Daril nisem pričakovala. Bolelo me je, kako so jih razdeljevali.

Otroka sta opazila še prej kot jaz.

»Zakaj je babi Zali rekla, naj pride med počitnicami, meni pa ne?« me je Tine vprašal februarja.

Rekla sem, da ima babi verjetno veliko dela.

Še zdaj me je sram tega odgovora. Otroku sem lagala, da odraslim ne bi bilo neprijetno.

Matej je imel za vse razlago. Njegova mama je pač neposredna. Petra živi bližje. Zala je več pri starih starših in so zato bolj navezani nanjo.

Ko sem mu povedala, da je Jožica pred Niko rekla, da so otroci iz vrtca vedno preglasni, Zali pa pet minut pozneje dovolila skakati po kavču, je skomignil.

»Ne moreš vsake stvari šteti.«

Nisem jih hotela šteti. Samo vedno več jih je bilo.

Prišla sem iz družine, kjer se je denar obračal dvakrat. Mama je čistila v zdravstvenem domu, oče je bil zidar. Matejevi so imeli hišo, vinograd in tisto tiho prepričanje, da se človekova vrednost vidi po dovozu pred garažo.

Ko sva z Matejem najela stanovanje namesto gradnje na njihovi parceli, sem postala še nehvaležna. Nihče ni omenjal, da bi morala za gradnjo vzeti kredit, ki ga z mojo trgovsko plačo in njegovimi izmenami v proizvodnji ne bi zmogla.

Tisto nedeljo je Petra med kosilom pogledala Tinetove čevlje.

»A te so pa še od sosedovega? Se vidi, da znaš prihraniti, Maja.«

Nekdo se je zasmejal. Tine je noge potegnil pod stol.

Čevlji so bili skoraj novi. Dala mi jih je prijateljica, ker jih je njen sin prerasel. Zjutraj jih je Tine sam očistil.

Po fotografiranju sem otroka poslala na dvorišče. Potem sem odložila kuhinjsko krpo.

»Moramo se pogovoriti.«

Matej je pogledal proti vratom.

»Zdaj?«

»Ja. Zdaj, ko smo še vsi tukaj.«

Povedala sem za sladico. Za počitnice. Za čevlje. Za fotografijo. Glas se mi je tresel in zaradi tega sem bila še bolj jezna nase.

Jožica je sedla, kot da sem jo utrudila.

»Ti si pa res preobčutljiva. Človek pred tabo ne sme več ničesar reči.«

Petra je prekrižala roke.

»Za čevlje sem te pohvalila.«

Pogledala sem Mateja. Potrebovala sem samo, da pove, kaj je videl.

»Maja, malo si tudi utrujena,« je rekel. »Saj veš, da mama nima nič proti otrokoma.«

»Potem pa naj ju ne obravnava tako.«

»Spet obračaš besede,« je rekla Jožica. »Mi vama pomagamo, ti nas pa tukaj napadaš.«

Pred štirimi leti sta nama posodila dva tisoč evrov za popravilo avtomobila. Vse sva vrnila. Imela sem shranjena nakazila, pa sem vseeno za hip začutila, kot da ji še nekaj dolgujem.

»Hvaležna sem za pomoč,« sem rekla. »Ampak zaradi nje moja otroka ne bosta tiho prenašala vsega.«

Matej je stopil bližje.

»Daj, nehaj. Pred vsemi delaš sceno.«

Takrat sem razumela, da ga bolj skrbi ta pogovor kot to, zakaj je do njega prišlo.

Pobrala sem naš lonec in jakne. Nika je pri avtu vprašala, ali sta bila s Tinetom poredna.

Počepnila sem prednjo, kar tam na mokrem pesku.

»Ne. Ničesar nista naredila narobe.«

Morala sem ponoviti, ker me je še vedno gledala tisto previdno, kot kadar ni prepričana, ali ji govorim resnico.

Matej je prišel domov dve uri pozneje. Otroka sta že gledala risanko.

»Mama joka,« je rekel v kuhinji.

»Tudi Nika je.«

Naslonil se je na pult. Dolgo sva molčala.

Povedala sem mu, da nekaj časa ne bomo hodili na družinska kosila. Ne za veliko noč, ne na nedeljske obiske. On lahko gre. Jaz otrok ne bom več pripravljala na obisk z besedami, naj bosta pridna, tiha in naj ničesar ne prosita.

»Ne moreš me siliti, da izbiram med tabo in mamo.«

»Ne silim te, da je nehaš imeti rad. Prosim te, da naju naslednjič ne pustiš samih s tem.«

Tisto noč sva spala vsak na svojem robu postelje.

Naslednje dni so prihajala sporočila. Jožica je napisala, da razdiram družino. Petra, da kaznujem otroke z odvzemom babice. Tast Franc je poklical Mateja in vprašal, ali nama je res treba komplicirati življenje.

Nihče ni vprašal, kako sta Tine in Nika.

Prvo nedeljo doma sem skoraj popustila. Ob enajstih sem hodila po stanovanju in imela občutek, da zamujamo. Potem je Tine v pižami prišel v kuhinjo.

»A danes lahko po kosilu dokončava sestavljanko?«

Prikimala sem. Nasmehnil se je in stekel po škatlo.

Matej je potreboval dlje. Še vedno pravi, da njegova mama ni slab človek. Pred dvema tednoma pa je po telefonu prvič rekel: »Mami, ne govori o Maji tako.«

Ne vem še, kaj bo iz tega. Jožica se ni opravičila. Jaz pa še vedno kdaj sestavljam sporočilo, v katerem bi vse omilila, samo da bi bilo spet mirno.

Potem se spomnim Tineta, kako je pod stol skrival čevlje.

Je res moja dolžnost ohranjati družinski mir, če se morata moja otroka zanj delati manjša?