Babica je rekla, da malo masla mojemu sinu ne more škoditi. Pri družinskem kosilu sem mu krožnik iztrgala iz rok.

»Jakob, odloži žlico.«

Moj glas je presekal rožljanje pribora. Sin je obstal z grižljajem krompirja pred usti, jaz pa sem mu vzela krožnik tako sunkovito, da je omaka pljusknila po nedeljskem prtu.

»Kaj si dala noter?« sem vprašala taščo.

Marija je stala ob štedilniku s kuhinjsko krpo v roki.

»Samo malo masla. Ne bo ga konec zaradi tega.«

Mož Matej je odmaknil stol. Moja mama Irena je zaprla oči. Jakob pa je gledal mene, ne babice. Pri šestih letih je že znal po mojem obrazu presoditi, ali je hrana nevarna.

To me je zabolelo skoraj bolj kot tisti stavek.

Tri mesece prej sem na hodniku pediatrične klinike sedela v nogavicah. Čevlje sem pustila doma, ko so Jakoba odpeljali reševalci. Po enem grižljaju peciva na rojstnem dnevu je začel težko dihati. Uporabila sva njegov predpisani adrenalinski samoinjektor in poklicala 112.

Še vedno sem ponoči slišala tisti njegov tanki glas: »Mami, ne morem.«

Imel je potrjene hude alergije na mleko, jajca in lešnike. Ne moje domneve. Ne nekaj, kar sem prebrala na spletu. Izvide, navodila alergologinje in dva samoinjektorja v torbici, ki je nisem več nikjer odložila daleč od sebe.

Mariji sva vse to razložila. Večkrat.

»Včasih tega ni bilo,« je rekla prvič.

»Včasih se tudi ni vsega prepoznalo,« sem odgovorila.

Od takrat je bilo med nama nekaj trdega.

Na tisto nedeljsko kosilo je povabila še moja starša. Rekla je, da smo zaradi služb in skrbi pozabili biti družina. Spekla bo pečenko, naredila krompir, juho in solato. Za Jakoba pa posebej.

V petek sem ji poslala kratek seznam. Brez mlečnih izdelkov, jajc in lešnikov. Ločena posoda in pribor, čista delovna površina, preverjene sestavine. Ponudila sem, da pridem prej in pomagam.

»Saj nisem nesposobna,« mi je napisala.

Zato sem vseeno prinesla njegovo kosilo v zaprti posodi.

Že pri vratih jo je opazila.

»A meni pa ne zaupata?«

Matej se je sklonil, da bi sezul Jakoba.

»Mami, ne začnimo takoj.«

Morala bi že takrat slišati, kako je rekel. Ne začnimo. Kot da je težava prepir, ne tisto, zaradi česar se prepiramo.

Ko smo sedli, je Marija pred Jakoba postavila majhen krožnik krompirja in pečenke.

»Ta je posebej zate, srček. Babica je pazila.«

Vprašala sem jo, ali je uporabila samo olje.

»Ja, ja,« je rekla in že nesla jušnik na mizo.

Potem sem na pultu zagledala odprt zavitek masla. Ob njem je ležala žlica z rumenkastim ostankom krompirja.

Zato sem vprašala še enkrat.

In zato smo zdaj vsi sedeli pred ohlajajočo se juho.

»Saj ga ni pojedel,« je rekla Marija.

Roke so se mi tresle tako močno, da sem morala krožnik postaviti na kredenco.

»Ker sem opazila. Ne zato, ker si ti pazila.«

»Čisto malo sem dala. Za okus. Mislila sem, da če je dobro pregreto …«

»Tega ne smeš ugibati.«

Jakob je potegnil moj rokav.

»Sem bil poreden?«

Pokleknila sem ob njem.

»Ne, ljubi. Ti nisi naredil nič narobe.«

Mama ga je odpeljala v dnevno sobo gledat knjigo o vlakih. Oče je obsedel z rokami v naročju. Matej je zaprl kuhinjska vrata.

Marija je začela pospravljati polne krožnike.

»Od petih zjutraj sem na nogah. Še potico sem naredila za druge, da ne bo vse samo okoli njegovih prepovedi. Zdaj sem pa jaz neka pošast.«

»Nihče ni rekel, da si pošast,« sem rekla. »Ampak rekla si mi, da je notri samo olje.«

»Ker sem vedela, kako boš reagirala.«

Takrat sem pogledala Mateja.

Čakala sem, da bo kaj rekel. Da bo vsaj enkrat stavek izgovoril prvi.

»Mami, to ni bilo prav,« je zamomljal.

»Ti si pa meni včeraj napisal, naj je ne jemljem tako resno, ko začne o hrani.«

V kuhinji je postalo čisto tiho.

»Kaj si napisal?«

Matej je segel po kozarcu, čeprav v njem ni bilo ničesar.

»Nisem mislil tako.«

»Pokaži mi.«

Telefon je položil na mizo. Prebrala sem sporočilo: »Saj veš, kakšna je zdaj. Samo prikimaj, hrano bo tako ali tako prinesla svojo.«

Nisem zajokala. Kar nič nisem mogla reči.

Zadnje mesece sem krajšala izmene v trgovini, ker v podaljšanem bivanju še urejali njegov varen jedilnik. Plača je bila nižja, obrok za stanovanje enak. Zvečer sem brala deklaracije in pripravljala malice, Matej pa mi je govoril, da sva ekipa.

Pri njegovi mami sem bila očitno samo jaz tista naporna.

»Moral bi ji razložiti,« sem rekla. »Ne pa ji pomagati, da me presliši.«

Pogledal je proti dnevni sobi.

»Vem. Hotel sem imeti mir.«

»Jaz tudi, Matej. Veš, koliko bi dala, da bi lahko prišli samo na kosilo?«

Marija je sedla. Krpo je še vedno držala med dlanmi.

»Ko pride k meni, ničesar ne sme. Drugim dam potico, njemu pa jabolko. Zadnjič je vprašal, zakaj babičina hrana ni zanj.«

Glas se ji je zlomil.

»Mislila sem … saj ne vem, kaj sem mislila. Da malo pa mogoče lahko.«

Prvič tisto popoldne sem jo slišala brez jeze. Toda nisem je mogla potolažiti tako, da bi zmanjšala nevarnost.

»Lahko mu skuhaš. Ampak ne po občutku. In nikoli mi ne smeš zamolčati sestavine.«

Tistega kosila nismo pojedli skupaj. Jakob je pojedel prineseno hrano, midva z Matejem pa sva doma dolgo sedela v kuhinji. Naslednji dan je sam poklical mamo in ji povedal, da brez dogovorjenih pravil Jakob pri njej ne bo jedel. Tokrat brez mene ob telefonu.

Marija se nekaj dni ni oglasila.

Potem je poslala fotografijo svojega starega zvezka z recepti.

»A bi se dalo tole brez jajc? Ne bom nič pekla, dokler ne pogledaš.«

Naslednjo soboto sem šla k njej. Skupaj sva očistili pult, preverili sestavine in prilagodili recept za jabolčni zavitek. Njen stari čopič, umazan od premazovanja z jajcem, sva zamenjali z novim.

Ni šlo gladko. Testo se je trgalo in Marija je dvakrat rekla, da tako pa res še ni pekla.

Ampak vprašala je, preden je kaj dodala.

Ko je Jakob pozneje ugriznil v svoj kos, je stala ob mizi in čakala.

»Dober je, babi.«

Obrnila se je proti pomivalnemu koritu. Videla sem, da si briše oči.

Še vedno preverim vsako sestavino. Zaupanje se ni vrnilo z enim zavitkom, sva pa tisto popoldne prvič spet skupaj pili kavo.

Rada bi, da moj sin pri babici čuti ljubezen, ne strahu. Je res preveč, če zahtevam, da je oboje — ljubljen in varen?