Za rojstni dan mi je mož podaril obleko, ki je nisem mogla obleči. Še isti večer sem pred družino izvedela, zakaj.

»Te ne obleci,« je rekel oče in prijel zeleno obleko, ki je visela na vratih omare.

Zbudila sem se tako sunkovito, da sem prevrnila kozarec vode. Oče je bil mrtev že šest let. Obleka pa je res visela tam, še vedno v prozorni vreči iz trgovine. Podaril mi jo je mož, večer pred mojim petinpetdesetim rojstnim dnem.

»Kaj pa ti je?« je iz kopalnice vprašal Bojan.

»Očeta sem sanjala.«

Za trenutek je utihnil brivnik.

»Spet preveč razmišljaš. Danes imaš rojstni dan. Malo se sprosti.«

Obleke nisem oblekla. Ne znam pojasniti. Ko sem se dotaknila rokava, me je stisnilo v prsih. Izbrala sem staro modro bluzo, tisto, ki sem jo nosila že na hčerini podelitvi diplome.

Bojan se je ustavil med vrati.

»A moje darilo ti pa ni všeč?«

»Danes mi ne paše.«

»Prav. Potem pa res ne vem, zakaj se trudim.«

Takrat me je še zabolelo, da sem ga razočarala.

Skupaj sva bila trideset let. Živela sva v trisobnem stanovanju v Kranju, kupljenem na kredit, ki sva ga odplačala šele pred tremi leti. Del kupnine mi je podaril oče, ko je prodal kos zemlje. Bojan je vedno govoril, da sva vse ustvarila sama. Jaz ga pred drugimi nisem popravljala.

Zadnje mesece je prihajal pozno. V podjetju naj bi uvajali nov program, potem je bilo treba pomagati sodelavcu, ob sobotah je kolesaril. Telefon je nosil celo v kopalnico.

Saj sem opazila. Samo nisem hotela postati tista žena, ki pregleduje žepe in voha srajce.

Za praznovanje nisem želela gostilne. Plača v računovodstvu ni dopuščala razmetavanja, Bojan pa je ravno potreboval nove zimske gume. Spekla sem potico, naročila narezek in pripravila francosko solato. Prišli so mama, sin Luka s punco, hči Maja in Bojanova sestra Irena.

Mama je bila nenavadno tiha. Medtem ko so drugi sedeli v dnevni sobi, je za mano prišla v kuhinjo.

»Saj lahko pustiva krožnike,« sem ji rekla.

Prijela me je za zapestje.

»Mateja, nekaj ti moram povedati.«

Najprej sem pomislila, da je bolna. Tako me je pogledala.

»Bojana sem videla z drugo.«

V roki sem držala nož za kruh. Previdno sem ga položila na pult.

»Kdaj?«

»Pred desetimi dnevi. Pred blokom pri zdravstvenem domu. Poljubil jo je. Ne na lice.«

Iz dnevne sobe se je zaslišal njegov smeh. Luka je pripovedoval nekaj o službi.

»In ti mi to poveš zdaj?«

Mama je pogledala proti vratom.

»Poklicala sem ga. Rekel je, da ti bo povedal sam. Da že iščeta stanovanje. Prosil me je, naj ti ne uničim rojstnega dne.«

Morala sem se usesti na kuhinjski stol.

»Naj mi ne uničiš rojstnega dne? Mama, jaz sem danes zjutraj likala njegov prt.«

Zvenelo je neumno. Ampak tisti prt me je takrat najbolj bolel.

Mama je začela jokati. Nisem je objela. Še danes me je zaradi tega sram, vendar takrat nisem imela ničesar zanjo.

Vstala sem in šla v dnevno sobo.

»Bojan. Kdo je ona?«

Irena je odložila vilice. Maja me je pogledala, nato očeta.

»O čem govoriš?« je rekel.

»O ženski, s katero iščeš stanovanje.«

Pogledal je mimo mene, naravnost v mamo.

»Sva se lepo zmenila,« ji je zabrusil.

Niti zanikal ni.

Luka je počasi vstal.

»Ati?«

»Usedite se. To ni za pred otroki.«

»Otroka imata sedemindvajset in štiriindvajset let,« sem rekla. »Lahko povesta, ali želita poslušati. Jaz pa želim odgovor.«

Pogladil si je hlačnico. Tisti njegov gib, kadar je bil jezen, pa se je hotel pokazati mirnega.

»Nataša je. Skupaj sva od jeseni.«

Od jeseni. Takrat sem mu po operaciji kolena pomagala pod prho. Takrat sem prevzemala dodatno delo, ker je rekel, da morava malo zategniti pas.

»In obleka?« sem vprašala, še sama ne vem, zakaj.

Zardel je.

»Kaj ima zdaj obleka s tem?«

»Si jo kupil sam?«

Tišina.

»Pomagala mi jo je izbrati. Saj te sploh ne pozna.«

Nekaj v meni se je sesedlo. Njegova ljubica je izbirala, v čem bom sedela za svojo rojstnodnevno mizo.

»Pojdi,« sem rekla.

»Ne boš me metala iz mojega stanovanja.«

»Potem bom pa jaz šla v spalnico. Ti pa tukaj razloži otrokom, kako dolgo si nameraval še tako.«

Maja je prišla za mano. Sedela je ob meni na postelji, dokler nisva zaslišali vhodnih vrat. Torta je ostala v hladilniku. Svečke je mama naslednje jutro pospravila v predal.

Bojan se je vrnil čez dva dni po oblačila. Rekel je, da nisem bila nikoli zadovoljna in da se je ob meni počutil samo še kot denarnica.

»Dvajset let sem vodila vse položnice,« sem mu rekla. »Ko ti je zmanjkalo do plače, sem prestavila svojega zobozdravnika.«

»Zdaj boš pa štela vsak evro?«

Takrat še nisem vedela, da jih bova kmalu res štela.

Ločitev je bila težka. O delitvi premoženja se še vedno pravdava. Bojan hoče prodajo stanovanja in polovico denarja. Jaz bi rada ostala, vendar ga z eno plačo težko izplačam. Uveljavljam tudi očetovo darilo, ki je šlo v kupnino. Dokazujem nakazila in iščem stare pogodbe, kot da se je najino življenje spremenilo v mapo prilog.

Na sodišču sedi dva metra od mene in govori prek odvetnika. Človek, ki sem mu trideset let ponoči tipala čelo, če se mi je zdel prevroč.

Mami sem šele po mesecih dovolila, da mi pojasni svoj molk. Ničesar ni uredila prav, ampak danes razumem, da jo je bilo strah. Odpustiti ji še vedno ne znam čisto.

Zelena obleka je dolgo ostala v omari. Neko soboto sem jo odnesla v zbiralni zabojnik. Potem sem sedela v avtu in jokala, dokler se stekla niso zarosila.

Ne vem, ali me je oče tisto noč res opozoril ali sem v sanjah končno slišala lastni strah. Vem samo, da sem prvič po dolgem času naredila nekaj, česar Bojan ni odobraval, pa sem pri tem ostala.

Najbolj me ne boli, da je odšel. Boli me, da je načrtoval novo življenje, jaz pa sem za isto mizo še vedno pripravljala prostor zanj.

Bi morali zaradi tridesetih skupnih let oditi tiho, ali imamo pravico tudi na glas povedati, kaj nam je bilo storjeno?