Tašča je imela ključ najinega stanovanja, jaz pa sem se v njem počutil kot gost. Na terapiji sem prvič slišal, zakaj ji žena ni znala reči ne.

»Zakaj ima tvoja mama v rokah mojo plačilno listo?«

Stal sem na vratih kuhinje v delovni jakni. Marija je sedela na mojem stolu, pred njo pa so bili razgrnjeni izpiski, položnica za elektriko in obvestilo o kreditu. Maja je rezala kruh. Nobena me ni pogledala.

»Samo pogledali sva, kje bi lahko malo prihranila,« je rekla žena.

Na tla sem odložil vrečko z mlekom. Preveč sunkovito. En lonček jogurta je počil.

»Brez mene? O moji plači?«

Tašča je poravnala papirje.

»Če bi manj zapravljal za avto, ne bi bila vsak mesec na tesnem.«

Avto je bil star štirinajst let. Tisti mesec sem zamenjal zavore.

»Dovolj. Prosim, pojdite domov.«

Maja je odložila nož.

»Matej, ne govori tako z mojo mamo.«

To me je zadelo bolj kot pripomba o denarju. Nihče ni vprašal, zakaj nekdo brez mojega dovoljenja pregleduje predal. Pomembno je bilo samo, kako sem se odzval.

Z Majo sva bila poročena devet let. Imela sva šestletno Nežo, dvosobno stanovanje na obrobju Kranja in kredit, ki nama je vsak mesec pobral skoraj polovico ene plače. Jaz sem delal v vzdrževanju, ona v računovodstvu manjšega podjetja.

Marija je živela deset minut stran. Pred dvema letoma je nenadoma izgubila moža. Po pogrebu smo jo vabili na kosila, k nam ob nedeljah, na izlete. Nisem hotel, da sama sedi za mizo, kjer je prej štirideset let sedel še nekdo.

Ključ sva ji dala zaradi Neže. Včasih jo je pobrala v vrtcu, kadar se nama je zavlekla služba.

Potem je začela prihajati tudi zjutraj.

Najprej je prinesla juho. Potem je zložila perilo. Nato je prestavila lonce, ker jih imava »čisto nepraktično«. Nekega petka sem prišel iz popoldanske izmene in našel svojo delovno mizo obrnjeno proti steni.

»Tukaj bo Neža lažje risala,« je rekla.

Maja mi je pozneje šepnila, naj zaradi mize ne delam prepira.

In ga nisem. Zaradi mize ne. Tudi zaradi preložene hrane ne. Niti takrat, ko je Marija pred Nežo rekla, da očka vedno misli samo na službo.

Potem sem začel ostajati v garaži še po tem, ko sem parkiral. Sedel sem v ugasnjenem avtu in gledal prižgano kuhinjsko okno. Če sem videl njeno postavo, sem počakal.

Tisti večer s plačilno listo je Marija odšla užaljena. Maja je za njo zaprla vrata in se obrnila proti meni.

»Veš, kako ji je sami?«

»Vem. Ampak tudi jaz sem tukaj.«

»Saj ti pomaga.«

»Maja, danes je pregledovala moje papirje.«

»Naše papirje. In pet tisoč nama je dala za kopalnico, če si pozabil.«

Nisem pozabil. Denar nama je dala, ko je počila cev in smo razbijali še skoraj novo keramiko. Rekla je, da je pomoč, ne posojilo. Zdaj se je pojavil v vsakem prepiru.

»Potem ji vrniva.«

Maja se je kratko zasmejala.

»S čim?«

Tisto noč sem spal na kavču. Neža me je zjutraj pokrila s svojo odejico in vprašala, ali sem bolan.

Rekel sem, da me boli hrbet. Lagal sem tako hitro, da me je bilo pozneje sram.

Čez nekaj dni sem poiskal zakonskega terapevta. Termin sva dobila čez tri tedne. Petinsedemdeset evrov za srečanje. Ko sem povedal Maji, je najprej rekla, da si tega ne moreva privoščiti.

»Tudi tega, kar delava zdaj, si ne moreva,« sem odgovoril.

Prišla je z mano, ampak v čakalnici je sedela tako daleč stran, kolikor je klop dopuščala.

Terapevt Tomaž naju je vprašal, zakaj sva prišla.

»Ker njena mama živi pri nas, samo spi drugje,« sem rekel.

Maja je zajokala. Ne na glas. Gledala je v robček in si z nohtom drgnila členek.

Bil sem pripravljen na očitke. Na jok pa ne.

»Če mami rečem, naj ne pride,« je rekla, »dobim občutek, da jo puščam samo, kot sem pustila očeta.«

Prvič sem jo slišal izgovoriti to.

Njen oče jo je na dan smrti klical dopoldne. Bila je sredi obračuna plač in ni dvignila. Popoldne ga je našla Marija. Zdravnik je pozneje povedal, da verjetno ne bi mogla ničesar spremeniti.

Maja mu ni verjela. Oziroma, razumela je, verjela pa ne.

»Mama včasih reče, da bi mogoče še živel, če bi bil kdo ob njem,« je dodala.

Obrnil sem se k njej.

»Zakaj mi nisi povedala?«

»Ker si že tako jezen nanjo.«

Tomaž ni rekel, da imam prav. Vprašal me je, kaj naredim, ko sem jezen.

Povedal sem za garažo, za molk, za večerje, ko sem odgovarjal samo z eno besedo. Tudi za to, da sem Maji nekoč rekel, naj se kar preseli nazaj k mami.

Ko sem to izgovoril pred nekom drugim, ni več zvenelo kot upravičena obramba. Zvenelo je grdo. Saj je tudi bilo.

Naslednje tedne sva hodila na srečanja in se doma še vedno prepirala. Samo počasneje. Včasih sva se ustavila, preden sva rekla tisto, kar bi potem tri dni jemala nazaj.

Dogovorila sva se, da obiske določiva skupaj. Ključ ostane za nujne primere, ne za nenapovedano pospravljanje. O denarju odločava midva. Mariji bova pomoč za kopalnico vračala po petdeset evrov, čeprav bova zato še nekaj časa brez dopusta.

Ko sva ji to povedala, je dolgo mešala prazno skodelico.

»Torej sem vam zdaj odveč.«

Že sem odprl usta, pa me je Maja pod mizo prijela za roko.

»Nisi mi odveč, mami. Ampak ne moreš vsak dan prihajati brez vprašanja.«

»On ti je to naročil.«

Maja je pobledela.

»Ne. Jaz ti govorim.«

Marija je odšla brez slovesa. Tri dni ni odgovorila na klic. Četrti dan je poslala sporočilo, da lahko pride po Nežo, če jo potrebujeva.

Nisva čudežno uredila vsega. Še vedno včasih prinese hrano za cel teden in pripomni, da sva shujšala. Maja še vedno težko prenese njen užaljeni glas. Jaz se moram včasih ugrizniti v jezik, da v vsaki pripombi ne slišim napada.

Prejšnjo soboto je pozvonila, čeprav ima še vedno ključ.

Odprl sem. V rokah je držala jabolčni zavitek.

»Je zdaj v redu?« je vprašala.

Pogledal sem proti Maji. Prikimala je.

»Je, Marija. Pridite na kavo.«

Za mizo je ostal moj stol prazen, dokler nisem sedel nanj. Majhna stvar. Meni pa se je skoraj zataknilo v grlu.

Še vedno se učim, da lahko nekoga spustim blizu in mu hkrati rečem dovolj. Ali bi morala res skoraj izgubiti drug drugega, preden sva si to dovolila?