»Do petka priskrbi denar ali pa grem.« Ko me je mož zapustil sredi dolgov, sem morala z maminega kavča začeti znova

»Do petka priskrbi tisoč petsto evrov. Drugače grem.«

Tomaž je položnico porinil čez kuhinjsko mizo tako sunkovito, da se je prevrnila moja skodelica. Kava je stekla pod opomin banke. Gledala sem rjav madež in si želela, da bi bilo mogoče papir preprosto obrisati, dolg pa bi izginil z njim.

»Od kod naj jih vzamem?«

»Ne vem, Maja. Enkrat se pa znajdi.«

Za steno je najina osemletna Neža vadila poštevanko. Utihnila je ravno pri sedem krat osem.

Še pred pol leta sva bila čisto običajna družina iz okolice Celja. Dve plači, stanovanjski kredit, rabljen avto na obroke. Nobenega razkošja. Nedeljska juha pri moji mami, počitnice na obroke in večni dogovor, da bova kopalnico prenovila naslednje leto.

Potem so zaprli proizvodnjo, kjer je Tomaž delal štirinajst let. Dva meseca pozneje lastnica trgovine, v kateri sem bila zaposlena, ni podaljšala najemne pogodbe.

Najprej sva računala, da bo trajalo nekaj tednov. Potem sva začela računati vse drugo.

Koliko še ostane do nadomestila. Katero položnico lahko prestaviva. Ali bo avto zdržal brez servisa. Kolikokrat lahko Neži rečem, da jogurta, ki ga ima rada, pač ni bilo v trgovini.

Na hladilniku sem imela seznam dolgov. Tomaž ga je nekega jutra strgal.

»A moram to gledati še med zajtrkom?«

Od takrat sem številke zapisovala v zvezek in ga skrivala med kuharske knjige.

Poslala sem sedeminštirideset prijav. Število vem, ker sem jih označevala. Za blagajno, v skladišče, za čiščenje, za pomoč v kuhinji. Na razgovoru so me vprašali, ali lahko delam tudi popoldne. Rekla sem, da lahko, čeprav še nisem vedela, kdo bo takrat z Nežo.

Tomaž je sprva tudi iskal. Potem je vse pogosteje govoril, da za tak denar pa že ne bo delal.

Nisem ga takoj obsojala. Videla sem, kako mu je bilo nerodno srečati nekdanjega sodelavca pred trgovino. Ampak sčasoma je njegova sramota postala moja krivda.

Tisti večer po ultimatu sem mamo poklicala s stopnišča.

»Samo nekaj bi te vprašala,« sem začela.

»Koliko manjka?«

Takrat sem zajokala. Ne zaradi vprašanja. Zaradi tega, ker je vedela.

Mama Marija je živela od skromne pokojnine. Pozimi je ogrevala samo kuhinjo in dnevno sobo, meni pa vedno govorila, naj si slečem jopico, ker je pri njej vendar toplo.

»Ne, mami. Ne bom ti vzela prihrankov.«

»Za elektriko ti lahko dam. Za vajin zakon pa denarja nimam.«

Zabolelo me je. Danes razumem, kaj je hotela reči.

Do petka sem prodala kolo, poročno zapestnico in šivalni stroj, ki sem ga dobila od tete. Zbrala sem nekaj manj kot štiristo evrov. Pri banki sem prosila za sestanek glede začasnega znižanja obrokov. Poklicala sem tudi center za socialno delo.

Tomažu sem vse povedala pri večerji.

»Torej nisi uredila,« je rekel.

»Urejam. Sama tega ne morem v štirih dneh.«

Odložil je vilice.

»S tabo je vedno vse tako težko.«

Neža je z roba krožnika pobirala grah. Nobeden od naju ni več pogledal vanjo. Tega se še zdaj sramujem.

V soboto zjutraj je iz omare potegnil športno torbo.

Mislila sem, da me samo straši. Potem sem opazila, da je že spakiral polnilec in brivnik.

»Kam boš šel?«

»K bratu. Rabim mir.«

Stala sem med vrati spalnice in ga prosila, naj ostane. Ja, prosila sem ga. Obljubila sem, da bom našla še dodatno delo, da bom poklicala še koga, prodala še kaj.

»Vidiš,« je rekel, »zdaj pa lahko.«

Ko so se zaprla vhodna vrata, mi je postalo slabo.

Neža je prišla na hodnik z eno nogavico v roki.

»A bo ati prespal drugje, ker sva se midve preveč kregali?«

Počepnila sem prednjo.

»Ne. Ti nisi naredila nič narobe.«

To sem ji znala povedati. Sebi pa še dolgo ne.

Čez teden dni sem izvedela, da je Tomaž že nekaj časa vedel za delo pri bratovem znancu. Začel je takoj po odhodu. Meni je prej govoril, da ni nič pametnega.

Ko sem ga vprašala, zakaj mi ni povedal, je odgovoril:

»Ker bi hotela celo plačo za kredite.«

Sedela sem na robu kadi. Tam sem se skrivala pred Nežo, kadar sem morala jokati. Najin kredit je bil zanj očitno postal moj problem, še preden je odnesel torbo.

Mama je prišla tisto popoldne. Ni me vprašala, zakaj ga prej nisem pustila. Slekla je plašč, odprla hladilnik in začela lupiti krompir.

»Najprej bosta jedli. Potem bova pogledali papirje.«

Za tri mesece sva se z Nežo preselili k njej. Spala sem na raztegljivem kavču, Neža pa v moji nekdanji sobi. Ponoči sem poslušala mamin hladilnik in računala, koliko let bom še odplačevala življenje, ki ga ni bilo več.

Z brezplačno pravno pomočjo sem uredila prve korake glede razveze, varstva in preživnine. Na banki so mi jasno povedali, da njegov odhod ne spremeni kreditne pogodbe. Za prodajo stanovanja sva se morala dogovoriti oba.

Tomaž je odlašal. Očital mi je, da razdiram Nežin dom.

Tokrat mu nisem razlagala, koliko noči sem prebedela. Poslala sem mu izračun obrokov in termin sestanka.

Vmes sem dobila delo v kuhinji doma starejših. Za določen čas. Prvi dan sem ob pol šestih zjutraj stala pred garderobno omarico in nisem mogla zapeti gumba na halji, tako so se mi tresle roke.

Plača ni bila velika. Bila pa je redna.

Ko je prišlo prvo nakazilo, sem kupila Nežine jogurte in mami pustila petdeset evrov pod sladkornico. Zvečer mi jih je vrnila v žep.

»Za varščino jih spravi,« je rekla.

Stanovanje smo nazadnje prodali. Kupnina je po stroških komaj pokrila stanovanjski kredit. Manjši dolgovi so ostali in odplačevanje sva uredila pisno. Ni bilo čudežnega konca, samo manj kuvert, ob katerih me je stisnilo v prsih.

Zdaj z Nežo živiva v majhnem najemniškem stanovanju blizu šole. Mama jo pobere, kadar delam popoldne. Še vedno kupujem po seznamu in pred vsakim večjim računom preverim stanje.

Prejšnji mesec me je Tomaž ob predaji Neže vprašal, ali bi šla kdaj na kavo. Da sva bila oba pod pritiskom.

»Res sva bila,« sem rekla. »Ampak ti si odšel, jaz pa sem morala ostati.«

Nisem se tresla. Šele doma sem to opazila.

Še vedno ne vem, ali bolj boli njegov odhod ali to, da sem ga prosila, naj ostane. Vem pa, da hčerki nočem pokazati, da si moraš bližino zaslužiti tako, da sam nosiš vse.