Po tridesetih letih zakona me je zapustil. Ko se je po treh letih vrnil, mi je hči rekla: »Če spustiš njega noter, mene ne bo več.«

»Če ga spustiš čez ta vrata, mene ne bo več sem,« je rekla Maja. Stala je sredi moje kuhinje, še vedno v bundi, in gledala očeta skozi steklo vhodnih vrat. Janez je zunaj mencal kapo. Na istem pragu je pred tremi leti stal s potovalko in mi povedal, da ne more več živeti z menoj.

Zdaj je imel s seboj samo vrečko mandarin.

Kot da prihaja na nedeljski obisk.

»Maja, samo pogovorila se bova.«

»Ti bi se pogovarjala? Jaz sem te pobirala s tal. On pa niti telefona ni dvignil.«

Imela je prav. In prav zato je tako bolelo.

Ko je Janez odšel, sem ravno odcedila krompir. Spomnim se pare na očalih in njegovega stavka, izrečenega tako mirno, da sem najprej mislila, da govori o službi.

»Marjeta, jaz tega ne morem več.«

»Česa?«

Pokazal je nekam po kuhinji. Po najinih omaricah, po koledarju z označenim pregledom pri zobozdravniku, po meni.

»Tega življenja.«

Trideset let sem bila njegovo življenje. Vsaj tako sem verjela.

Vprašala sem ga, ali ima drugo. Rekel je, da ne gre za to. Čez dva tedna ga je soseda videla z Natašo pred trgovino v Kranju. Kupovala sta lončnice. Jaz sem tisti dan računala, ali lahko plačam obrok posojila in registracijo avtomobila, ne da bi šla v nedovoljeno stanje.

Najbolj me ni zlomila druga ženska. Zlomilo me je, kako hitro sem zanj postala nekdo, ki mu ni treba ničesar razložiti.

Na sporočila je odgovarjal zvečer ali naslednji dan. Za račun za elektriko mi je napisal: »Bom pogledal.« Ko je zamakala streha nad spalnico, je vprašal, ali res ne more počakati do pomladi.

Maja je prišla z vedrom in starimi brisačami.

»Oči ne pride?« je vprašala.

Odkimala sem. Ni rekla ničesar, samo premočno je zaprla omaro.

Takrat je bila stara sedemindvajset let. Imela je svojo službo, najemnino in življenje, jaz pa sem jo ponoči klicala, ker nisem mogla dihati. Danes me je zaradi tega sram, čeprav vem, da me ni treba biti.

Včasih je samo sedela ob meni na kavču. Zjutraj je šla od mene naravnost v službo.

Janez je prve mesece pošiljal nekaj denarja, potem vedno manj. Hiša je bila skupna, posojilo pa se ni zanimalo, kdo v njej spi. Delala sem v šolski kuhinji in ob sobotah začela čistiti stopnišče v bloku. Sosedom sem govorila, da mi gibanje koristi.

Ja, no. Tako sem vsaj lažje izgovorila.

Po enem letu sem šla k odvetnici. Hotela sem vedeti, kaj mi pripada, če prodava hišo. Janez je prosil, naj še počakam, ker nima urejenih financ. Jaz sem čakala že vse življenje. Da bo manj utrujen. Da bova šla kam sama. Da bo opazil, da sem tudi jaz utrujena.

Tokrat sem mu poslala pisni predlog delitve stroškov. Ko je videl, da mislim resno, je začel redno plačevati svoj del.

Ločitve nisem vložila. Ne iz zvestobe. Preprosto nisem zmogla še enega postopka, še enega prostora, kjer bi morala tujcu razlagati, zakaj me mož noče več.

V tretjem letu sem prvič odšla sama na morje. Za štiri dni v Izolo. Zjutraj sem pila kavo, ne da bi gledala na telefon. Ko sem prišla domov, sem njegovo jakno iz predsobe odnesla v klet.

Tri tedne pozneje je poklical.

»Bi se lahko videla?«

Srce mi je začelo razbijati tako močno, da sem sedla na stol.

»Zakaj?«

»Ker sem naredil napako.«

Nisem mu odgovorila. Po treh letih je našel dve besedi za vse tisto, skozi kar sem šla.

In potem je stal pred vrati z mandarinami, Maja pa mi je držala kljuko, kot da me mora obvarovati pred požarom.

Prosila sem jo, naj ostane. Ni hotela. Ko je šla mimo očeta, se je odmaknila, da se je ne bi dotaknil.

Janez je sedel za kuhinjsko mizo. Pogledal je proti mestu, kjer je včasih stal njegov radio. Zdaj sem tam imela baziliko.

»Nataša in jaz nisva več skupaj,« je rekel.

»Zato si tukaj?«

»Ne samo zato.«

»To ni odgovor, ki bi ga rada slišala.«

Povesil je glavo. Prvič ga nisem rešila iz neprijetne tišine.

Povedal je, da se je pri njej počutil drugačnega. Mlajšega. Da ni bilo položnic na mizi in pogovorov o njegovi materi, ki je potrebovala vedno več pomoči. Potem je tudi tam prišel vsakdan.

»Torej sem bila jaz kriva, ker sva imela vsakdan?«

»Ne. Jaz sem bil strahopeten.«

Z rokavom si je obrisal oči. Nekoč bi vstala in ga objela. Tisti dan sem ostala sedeti.

»Veš, kaj je naredila Maja, ko si odšel? Preverjala je, ali sem jedla. Tvoja hči je preverjala, ali sem jedla, ti pa si kupoval rože za drugo stanovanje.«

Zajokal je. Jaz tudi. Ampak njegove solze niso popravile mojih treh let.

Nisem ga spustila nazaj tisti večer. Niti naslednji mesec.

Dobivala sva se na sprehodih. Zahtevala sem, da poravna svoj zaostali del stroškov in greva na partnersko svetovanje. Rekla sem mu, da ne bom preverjala njegovega telefona. Če moram postati paznica, potem nočem takega zakona.

»Obljubi mi, da ne boš nikoli več kar izginil.«

»Obljubim.«

»Tudi če ti bo težko. Tudi če boš hotel stran. Povedal boš.«

Pokimal je. Tokrat sem potrebovala več kot pokimavanje.

Maja je bila tedne hladna z menoj.

»Torej je bilo vse, kar ti je naredil, na koncu v redu?«

»Nič ni bilo v redu.«

»Potem pa ne razumem.«

Prijela sem jo za roko, ona pa jo je najprej umaknila.

»Ne prosim te, da mu odpustiš. In ne bom ti več nalagala, da me rešuješ. Ampak to odločitev moram sprejeti jaz.«

Janez se je po osmih mesecih preselil v sobo za goste. Njegove omare nisem izpraznila za svoje stvari nazaj. Počasi sva se učila biti v isti hiši, ne da bi se delala, da je vmes minil samo dolg konec tedna.

Še vedno se včasih zdrznem, ko zapre vhodna vrata. Še vedno me stisne, če zamudi in ne pokliče. To sem mu povedala. Zdaj posluša, tudi kadar mu je neprijetno.

Maja pride ob nedeljah na kavo. Očeta pozdravi, objame pa še ne. Nihče je ne sili.

Ne vem, ali sem se odločila prav. Vem samo, da sem mu dala prostor ob sebi, ne pa več oblasti nad svojim življenjem.

Ali je mogoče človeku dati drugo priložnost in hkrati ostati zvest sebi? Jaz se tega še učim.