Hladilnik ni menza! Kako sta hči Neža in njena druščina preizkušali moje meje

»Neža, koliko vas je danes?« sem zavpila iz kuhinje, ko sem zaslišala ropotanje po hodniku. Vrata so se zaloputnila, slišala sem smeh in topotanje superg. »Samo štirje, mami!« je odvrnila, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega. V resnici pa sem že vedela, kaj to pomeni: spet bo hladilnik prazen, jaz pa bom sedela v dnevni sobi in se spraševala, ali sem še gospodarica lastnega doma.

Ni minilo pet minut, ko so se v kuhinji že vrstili: Tjaša, Marko, Jure in seveda Neža. »A imate kaj za jest?« je vprašal Marko, še preden je dobro sezul čevlje. Tjaša si je že nalivala sok, Jure pa je odprl hladilnik, kot da je doma. Neža me je pogledala s tistim prosečim pogledom, ki ga poznam že od njenega otroštva – tisti pogled, ki mi je vedno topil srce. A tokrat sem čutila le utrujenost in rahlo jezo.

»A ni to malo preveč pogosto?« sem vprašala Nežo, ko so njeni prijatelji že sedeli za mizo in čakali na sendviče. »Mami, saj veš, da nimajo vsi doma take hrane kot mi. Saj boš naredila samo nekaj na hitro, a ne?« Njene besede so me zadele kot klofuta. Seveda želim biti gostoljubna, a kje je meja? Kdaj postaneš iz prijazne mame nekdo, ki ga izkoriščajo?

Z možem Andrejem sva se o tem že večkrat pogovarjala. On je bil bolj popustljiv: »Pusti jih, saj so mladi. Bolje, da so tukaj kot kdo ve kje.« Jaz pa sem vedno bolj čutila, da izgubljam nadzor nad lastnim domom. Vsak teden sem hodila v trgovino z vedno daljšim seznamom: več kruha, več sira, več sokov. In vedno manj prostora v hladilniku za stvari, ki jih potrebujemo mi sami.

Nekega petka sem prišla domov iz službe in našla kuhinjo v popolnem kaosu. Prazne embalaže od jogurtov na pultu, drobtine povsod, v umivalniku pa gora posode. Neže ni bilo nikjer. Na mizi pa listek: »Mami, šli smo ven. Hvala za malico!« Usedla sem se na stol in začutila solze v očeh. V tistem trenutku sem se počutila nevidno – kot gospodinja brez glasu ali pravic.

Ko se je Neža vrnila domov, sem jo čakala v dnevni sobi. »Neža, morava se pogovoriti.« Usedla se je nasproti mene in zavila z očmi. »Spet boš težila zaradi hrane?«

»Ne gre samo za hrano! Gre za spoštovanje. Za občutek doma. Za to, da nisem tukaj samo zato, da vas strežem.«

Neža je nekaj časa molčala. Nato pa: »Mami, saj veš, da te imamo radi. Samo… pri nas je vedno tako prijetno.«

»Prijetno? Zame ni več prijetno! Vsakič ko odprem hladilnik, me stisne pri srcu. Vsakič ko stopim v kuhinjo in vidim nered, se počutim kot služkinja.«

Neža je vstala in odvihrala v svojo sobo. Vrata so zaloputnila. Jaz pa sem ostala sama s svojo žalostjo in občutkom nemoči.

Tisti večer sem dolgo razmišljala. Spomnila sem se svojih staršev – kako so bili strogi glede obiskov in hrane. Vedno sem si prisegla, da bom bolj odprta mama. Da bo naš dom varen pristan za Nežo in njene prijatelje. A zdaj sem ugotovila, da sem šla predaleč.

Naslednji dan sem zbrala pogum in postavila pravila: »Neža, od zdaj naprej lahko povabiš prijatelje na obisk dvakrat na teden. Hrano si boste pripravili sami in pospravili za sabo.«

Najprej je bila užaljena. Tudi Andrej me ni razumel: »Saj ni treba komplicirati.« A jaz nisem popustila. Po nekaj dneh tišine je Neža prišla do mene: »Mami… oprosti. Nisem razumela, kako ti je bilo težko.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

A še danes me preganja vprašanje: Kje je meja med gostoljubnostjo in izkoriščanjem? Kako naj starši najdemo ravnovesje med odprtostjo in zaščito svojega prostora?

Se tudi vi kdaj počutite kot tujec v lastnem domu? Kje bi vi potegnili črto?