Tašča je na mojo poroko prišla v beli obleki, mož pa je molčal – ko sem jo izbrisala s fotografij, je razpadla družinska fasada

»Ne delaj prizora, Maja. Mama pač rada lepo izgleda.«

To mi je moj mož Rok zašepetal pred cerkvijo, medtem ko sem jaz stala v poročni obleki in gledala njegovo mamo Marjeto, ki je iz avtomobila stopila v dolgi beli obleki s čipko, biseri in majhnim šopkom belih vrtnic v roki.

Za trenutek sem mislila, da se mi blešči od sonca. Potem so ljudje začeli obračati glave.

»Je to ženinova mama?« sem slišala nekoga za seboj.

Marjeta se je nasmehnila, razširila roke in rekla: »Kaj? Saj ni čisto bela. Smetanasta je.«

Bila je bela. Bolj bela od moje.

Pogledala sem Roka. Čakala sem, da bo stopil do nje in ji vsaj rekel, da to ni primerno. Da bo enkrat jasno pokazal, da sva midva zdaj družina. Namesto tega si je popravil kravato in zamrmral, da nimamo časa za prepir.

Že takrat bi morala vedeti, kako se bo dan končal.

Z Rokom sva poroko načrtovala skoraj leto dni. Ker nisva imela veliko denarja, sva se odpovedala marsičemu. Sama sem izdelovala vabila, moja sestra Nina je pripravila okrasitev, oče pa je tri mesece obnavljal staro leseno tablo za sedežni red. Jaz sem po službi v lekarni jemala dodatne izmene, Rok pa je ob sobotah pomagal prijatelju pri polaganju keramike.

Marjeta je ves čas govorila, da je poroka predraga. Kljub temu je zahtevala dodatne goste, drugo glasbo za prihod v gostišče in sedež tik ob nama.

»Samo enega sina imam,« je ponavljala. »Tudi zame je to velik dan.«

Nisem se prepirala. Želela sem mir. Bila sem tista bodoča snaha, ki vse pogoltne, potem pa doma joka pod prho, da nihče ne sliši.

Pri fotografiranju pred cerkvijo se je Marjeta postavila med naju.

Fotograf Jure je vljudno rekel: »Zdaj bi naredili še nekaj posnetkov samo z mladoporočencema.«

»Saj se ne mudi,« ga je prekinila in prijela Roka pod roko. »Najprej ena z mamico.«

Rok se je zasmejal. Ne zato, ker bi mu bilo smešno. Tako se smeji, kadar mu je neprijetno in želi, da težava izgine sama od sebe.

Na skupinski fotografiji mi je Marjeta stopila na vlečko. Pri rezanju torte je držala nož skupaj z Rokom, čeprav je Jure prosil, naj stopi stran. Ko je ansambel zaigral najin prvi ples, je po manj kot minuti prišla na plesišče in rekla: »Zdaj si ga pa malo sposodim.«

Gostje so se smejali. Nekateri iz zadrege, drugi zato, ker so mislili, da je vse skupaj prikupno.

Jaz sem obstala ob robu plesišča s kozarcem v roki. Moja mama Irena je stopila k meni.

»Maja, si v redu?«

»Sem.«

»Nisi.«

»Če zdaj kaj rečem, bom jaz tista nora nevesta.«

Mama me je samo prijela za komolec. Tisti njen stisk me je skoraj zlomil.

Pozneje je Marjeta brez vprašanja vzela mikrofon. Skoraj petnajst minut je govorila o Rokovem otroštvu, njegovih ocenah, nekdanjih dekletih in o tem, kako ga nobena ženska ne bo poznala tako dobro kot ona.

Potem se je obrnila k meni.

»Maja je čisto v redu punca. Malo občutljiva, ampak se bo navadila na našo družino.«

Po dvorani se je razlegel živčen smeh.

Pogledala sem Roka. Sedel je ob meni in gledal v krožnik.

Pod mizo sem ga prijela za roko.

»Reci kaj,« sem zašepetala.

»Kaj naj rečem? Saj veš, kakšna je.«

»Rok, ponižuje me.«

»Prosim, samo danes ne.«

Samo danes. Na najin poročni dan naj bi jaz molčala, da se njegova mama ne bi počutila neprijetno.

V hotelski sobi sem si pozno ponoči iz las pulila lasnice. Roke so se mi tresle. Rok je sedel na robu postelje in pregledoval sporočila.

»Cel večer me nisi niti enkrat zaščitil,« sem rekla.

»Spet pretiravaš.«

»Prišla je oblečena kot nevesta.«

»Ni bila videti kot nevesta.«

»Vsi so govorili o njej!«

Takrat je odložil telefon.

»Kaj bi rada? Da bi jo poslal domov? Pred vsemi?«

»Rada bi, da bi enkrat izbral mene.«

Dolgo je molčal. Nato je rekel: »Ne sili me, da izbiram med tabo in mamo.«

Tisto noč nisem mogla spati. Ležala sem ob svojem možu in se prvič počutila bolj samo kot kadar koli prej.

Tri tedne pozneje mi je Jure poslal predogled fotografij. Na skoraj vsaki pomembni sliki je bila Marjeta. Med nama pred cerkvijo. Za nama pri torti. Ob Roku med zdravico. V svoji beli obleki je na nekaterih posnetkih res delovala kot nevesta, jaz pa kot nekdo, ki je po naključju stopil v kader.

Jureta sem poklicala.

»Bi jo lahko na nekaj glavnih fotografijah odstranili?« sem vprašala. Glas me je bilo sram.

Nastala je kratka tišina.

»Lahko izberemo posnetke, kjer je ni,« je previdno odgovoril. »Pri dveh ali treh pa jo lahko tudi retuširam. Si prepričana?«

Bila sem.

Nisem želela izbrisati človeka iz življenja. Želela sem vsaj nekaj spominov na svojo poroko, ob katerih me ne bi stisnilo v želodcu.

Ko sva prejela album, ga je Rok brez vprašanja odnesel pokazat Marjeti. Še isti večer me je poklicala.

»Kakšna ženska izbriše moževo mamo iz poročnega albuma?« je kričala tako glasno, da sem morala telefon odmakniti od ušesa.

»Takšna, ki ste ji pokvarili poročni dan.«

»Jaz sem ga pokvarila? Jaz sem plačala vajino poročno torto!«

Torto je plačala kot darilo, potem pa je to omenila ob vsaki priložnosti.

»Niste spoštovali niti ene moje meje.«

»Ti si Roka obrnila proti družini!«

Skoraj sem se zasmejala. Grenko, brez veselja.

»Marjeta, Rok se proti vam nikoli ni obrnil. To je ravno težava.«

Prekinila je. Minuto pozneje je poklical Rok.

»Mami si rekla, da je pokvarila poroko?«

»Ker jo je.«

»Zakaj moraš vse še poslabšati?«

»Zakaj si ji pokazal album, ne da bi mi povedal?«

»Ker je moja mama! Ima pravico videti fotografije.«

»Jaz pa nimam pravice odločati, kaj bo v mojem albumu?«

Ko je prišel domov, sva se prvič zares sprla. Ne zaradi fotografij. Zaradi vseh kosil, na katerih je Marjeta komentirala mojo težo. Zaradi ključa najinega stanovanja, ki ga ji je dal brez mojega soglasja. Zaradi tega, da je vedela za najin kredit in moje zdravstvene težave, čeprav sem ga prosila, naj ji ne govori.

Vsaka drobna izdaja je nenadoma ležala med nama.

Rok je hodil po kuhinji in govoril, da je ujet med dve ženski. Jaz pa sem jokala in mu dopovedovala, da nisem njegova tekmica z lastno materjo.

»Sem tvoja žena,« sem rekla. »Ali ti to sploh kaj pomeni?«

Ustavil se je, vendar ni odgovoril.

Naslednje jutro je odšel k Marjeti. Rekel je, da potrebuje mir. Ironično, kajne? Jaz sem ga potrebovala že na poroki, pa ga zame ni bilo.

Zdaj sva dogovorjena za zakonsko svetovanje. Album je še vedno v omari. Včasih ga odprem in pogledam fotografijo, na kateri sva samo midva. Marjete ni v ozadju, nihče ne vleče Roka za rokav. Na sliki se smejim, toda zdaj opazim, kako močno stiskam šopek.

Morda tašče nisem izbrisala zaradi bele obleke. Morda sem želela izbrisati trenutek, ko sem spoznala, da se bom morala v svojem zakonu vedno boriti za prostor.

Sem šla predaleč ali pa sem samo prvič postavila mejo? In ali se zakon sploh lahko reši, če moraš moža prositi, naj stoji ob tebi?