Tašča je pred vsemi rekla, da nikoli ne bom kot njegova prva žena – takrat sem odložila kuhalnico in možu postavila ultimat

»Maja je znala speči potico brez tehtnice. Ti pa še nadev kupiš pripravljen.«

Marija je to rekla pred vsemi. Pred mojimi starši, moževo sestro in najinima otrokoma. V kuhinji je dišalo po orehih, meni pa so se roke tako tresle, da sem kuhalnico položila na pult, preden bi mi padla na tla.

Pogledala sem moža. Rok je sedel za mizo in z vilicami drobil rob prtička.

»Boš kaj rekel?« sem ga vprašala.

Dvignil je pogled in tiho vzdihnil.

»Nika, mama se samo šali. Ne delaj spet drame.«

Spet. Ta beseda me je zabolela bolj kot vse primerjave skupaj.

Odšla sem v spalnico, zaprla vrata in prvič resno pomislila, da bom vzela otroka ter šla k staršem v Škofjo Loko. Ne zaradi potice. Ne zaradi enega kosila. Zaradi šestih let, v katerih sem počasi izgubljala občutek, kdo sploh sem.

Ko sva se z Rokom spoznala, je bil dve leti ločen. O Maji ni govoril veliko. Rekel je le, da sta se oddaljila in da je bilo med njima preveč zamer. Zdelo se mi je zrelo, da je ni žalil. Nisem pa vedela, da bo v njegovem domu ostala kot nekakšno merilo za vse, kar bom naredila jaz.

Maja je bolje kuhala. Maja ni toliko zapravljala. Maja je vsako soboto pomila okna. Maja je Marijo vsak dan poklicala. Maja je znala biti tiho, kadar so govorili starejši.

Najprej je primerjala samo tašča. Rok se je ob tem nerodno nasmehnil in zamenjal temo. Potem je začel še sam.

»Maja je položnice urejala takoj,« je rekel, ko sem neko kuverto tri dni pustila na polici.

»Maja ni dovolila, da bi otroci jedli na kavču,« je pripomnil, čeprav Maja sploh ni bila mama njegovih otrok. Najina hči Ela in sin Žan sta bila najina, pa sem se včasih počutila, kot da tudi pri njuni vzgoji tekmujem z žensko, ki je že leta ni bilo v tej hiši.

Po rojstvu Žana sem ostala brez službe. Podjetje v Kranju je zaprlo oddelek in čez noč smo živeli samo z Rokovo plačo ter mojim nadomestilom. Vsak nakup je postal predmet razprave. Če sem Eli kupila nove škornje, je Marija vprašala, zakaj niso rabljeni. Če sem šla na kavo, je Rok omenil, da morava varčevati.

Marija je imela ključ od naše hiše. Prihajala je brez zvonjenja, odpirala omare in prestavljala posodo.

»Samo pomagam,« je govorila.

Nekoč je pregledala koš za perilo in me vprašala, zakaj Rokove srajce niso zlikane. Ko sem ji rekla, naj ne brska po naših stvareh, je obstala sredi kopalnice, kot da sem jo udarila.

»Jaz sem svojega sina vzgojila. Vem, kaj potrebuje.«

»Star je devetintrideset let,« sem odgovorila. »Če potrebuje zlikano srajco, jo lahko zlika.«

Tisti večer me je Rok obtožil, da sem nespoštljiva.

»Ona nam čuva otroka, nosi hrano in pomaga pri stroških, ti pa se vedeš, kot da je sovražnica.«

Res nam je pomagala. Ko se je pokvaril pralni stroj, je plačala polovico. Otroka je vzela k sebi, kadar sem imela razgovor za službo. Zaradi tega sem se počutila dolžno požreti vse drugo.

Po tistem kosilu s potico pa nisem več mogla.

Ko so gostje odšli, sem iz omare vzela potovalko. Rok je stal na vratih spalnice, bled in jezen.

»Kaj počneš?«

»Grem za nekaj dni k mami.«

»Zaradi ene pripombe?«

Obrnila sem se proti njemu.

»Ne. Zaradi tega, ker sem v tem zakonu vedno na tretjem mestu. Najprej je tvoja mama, potem spomin na Majo, potem mogoče jaz.«

Rok je stisnil čeljust.

»Maje sploh ne pogrešam.«

»Potem pa nehaj zahtevati, da postanem ona.«

V hiši je bilo čisto tiho. S hodnika se je zaslišal Elin glas.

»Mami, a greš stran?«

Takrat se mi je sesulo srce. Pokleknila sem, jo objela in ji rekla, da grem samo prespat k babici. Toda v sebi nisem bila prepričana, ali se bom vrnila.

Pri starših sem ostala štiri dni. Rok je prvi večer poslal jezno sporočilo. Drugi dan me je vprašal, kdaj pripeljem otroka domov. Tretji dan ni napisal ničesar. Četrti dan se je pojavil na vratih z zabuhlimi očmi.

»Ne znam tega popraviti,« je rekel.

Mama naju je pustila sama v kuhinji. Rok je vrtel avtomobilske ključe med prsti.

»Mislil sem, da boš vedno ostala. Tudi ko se jeziš.«

»Tudi jaz sem to mislila. In ravno zato ste lahko šli čez vsako mojo mejo.«

Predlagala sem partnersko terapijo. Najprej se je namrščil. Rekel je, da ne bo razlagal neznanki, kaj se dogaja v najini postelji. Odgovorila sem mu, da se lahko potem pogovarja z odvetnico o ločitvi. Ni bilo lepo, vem. Ampak bila sem na koncu.

Čez dva tedna sva sedela v majhni svetovalnici v Ljubljani. Terapevtka Tadeja naju je vprašala, kaj naju je pripeljalo tja.

»Njegova mama,« sem rekla.

»Njena občutljivost,« je istočasno rekel Rok.

Pogledala sva se in skoraj bi se zasmejala, če ne bi bilo tako žalostno.

Na tretjem srečanju je Tadeja vprašala Roka, zakaj nikoli ne ustavi svoje mame.

Dolgo je molčal. Potem si je podrgnil obraz.

»Ker je po očetovi smrti ostala sama. Vedno imam občutek, da jo bom izdal, če ji nasprotujem.«

Prvič sem v njem videla prestrašenega sina, ne samo moža, ki me ni branil. A razumevanje ni pomenilo opravičila.

»Ko ne izbereš strani,« mu je mirno rekla Tadeja, »v resnici podpreš tistega, ki prestopa mejo.«

Rok je pogledal v tla.

Tudi jaz sem morala priznati svoje. Leta sem se smehljala, kuhala nedeljska kosila in prikimavala. Nato sem izbruhnila zaradi malenkosti. Pričakovala sem, da bo Rok sam opazil vse, česar mu nisem povedala naravnost.

Doma sva napisala pravila. Marija ne sme več vstopati brez zvonjenja. O najinih financah in vzgoji otrok ne razpravljamo z njo. Primerjav z Majo ne sprejmem. Če se začnejo, končamo obisk.

Ko ji je Rok to povedal, je zajokala.

»Ona te obrača proti meni,« je rekla in pokazala name.

Rok je bil ves rdeč v obraz. Za trenutek sem bila prepričana, da bo popustil.

»Ne, mama,« je rekel. Glas se mu je tresel. »Jaz sem predolgo dovoljeval, da ponižuješ mojo ženo. To je moja odločitev.«

Marija tri tedne ni govorila z nama. Moževa sestra me je klicala in govorila, da razbijam družino. Rok je večkrat skoraj poklical mamo in se opravičil, čeprav ni naredil nič narobe. Tudi med nama ni čez noč postalo lepo. Prepirala sva se glede denarja, otrok in njegovega molka. Enkrat je med prepirom spet omenil Majo. Ko je videl moj obraz, je utihnil in se iskreno opravičil.

Počasi sva začela popravljati stvari. Rok je zamenjal ključavnico. Jaz sem našla delo v računovodstvu za skrajšan čas. Ob petkih zvečer sediva za kuhinjsko mizo in se pogovoriva, še preden se zamere naberejo. Včasih nama uspe, včasih ne. Sva pa bolj poštena.

Marija zdaj pozvoni. Še vedno kdaj zavije z očmi nad mojim kosilom, vendar Rok takoj reče: »Mama, dovolj.« Prvič, ko je to storil, sem morala oditi v kopalnico, ker sem se zjokala od olajšanja.

Še vedno se sprašujem, zakaj sem tako dolgo poskušala postati ženska, ki je sploh nisem poznala. Bi vi ostali in zahtevali spremembo ali bi odšli že ob prvi primerjavi?