Podpiši vse name! Zakaj si ji verjela? Ona te vara! – Moja bitka za dom, hčerko in dostojanstvo po moževi prevari
»Podpiši vse name! Zakaj si ji verjela? Ona te vara!« je kričal Marko, moj mož, s pestjo na mizi, ko sem mu predložila papirje za ločitev. Njegov glas je odmeval po naši dnevni sobi v Trzinu, kjer so še pred mesecem dišale palačinke in se slišal smeh najine hčerke Lare. Zdaj pa je bil v zraku le še vonj po izdaji in strah pred prihodnostjo.
Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko sem po naključju na njegovem telefonu zagledala sporočilo: »Pogrešam te. Pridi čim prej.« Najprej sem si lagala, da gre za sodelavko, ki potrebuje pomoč. A v srcu sem vedela, da je nekaj narobe. Ko sem ga soočila, je zanikal. »To je samo prijateljica, Tanja. Saj veš, da mi lahko zaupaš.« Toda v njegovih očeh ni bilo več topline, ki sem jo poznala.
Tisto noč nisem spala. Lara je spala v svoji sobi, stara komaj devet let, in sanjala o šolskem izletu na Bled. Jaz pa sem ležala budna in štela minute do jutra. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Moški so vsi isti. Samo pazi nase in na otroka.« Nikoli ji nisem verjela – do zdaj.
Naslednje dni sem živela kot v megli. Marko je prihajal domov vedno kasneje, dišal po tujem parfumu in se izogibal pogovorom. Ko sem ga vprašala, če me še ljubi, je le skomignil z rameni: »Ne kompliciraj.« Takrat sem prvič začutila, da sem sama.
Ko sem končno zbrala pogum in mu povedala, da vem za njegovo afero z Nino – najino skupno prijateljico iz otroštva – se je začel pekel. »Nič ni bilo! Zakaj verjameš njej? Saj veš, da ona laže!« je kričal in razbijal krožnike po kuhinji. Lara se je skrila pod mizo in jokala. Tisti trenutek sem vedela, da moram nekaj narediti – zaradi nje.
Začela se je vojna za dom. Marko je grozil: »Če greš, ti vzamem vse! Hiša je na moje ime!« Poklicala sem odvetnico Mojco, ki mi je rekla: »Tanja, ne bo lahko. Pripravite se na najhujše.« In res ni bilo lahko. Marko je začel manipulirati celo z Laro: »Mama te hoče odpeljati stran od mene. Saj me imaš rada, kajne?«
Vsak dan sem se borila z občutkom krivde. Ali res razbijam družino? Ali sem slaba mama? Lara me je spraševala: »Mami, zakaj se kregata? Ali boš šla stran?« Kako naj devetletnemu otroku razložim bolečino izdaje?
Moja mama mi ni bila v oporo. »Sama si si kriva! Preveč si mu popuščala!« mi je očitala pri kavi v njeni kuhinji v Kamniku. Oče pa je le molčal in gledal skozi okno na sosedovo trato. Počutila sem se izdano z vseh strani.
Nina mi je pisala dolga sporočila: »Oprosti, nisem hotela, da pride tako daleč. Marko mi je obljubil, da bo vse uredil.« Sovražila sem jo in hkrati zavidala njeno samozavest. Kako ji uspeva živeti brez slabe vesti?
V službi v računovodstvu so opazili mojo izmučenost. Šefica Alenka me je poklicala na pogovor: »Tanja, če potrebuješ čas zase ali pomoč… Samo povej.« A nisem si mogla privoščiti bolniške – kdo bo plačal položnice?
Najhuje pa je bilo ponoči, ko sem ostala sama s svojimi mislimi. Spraševala sem se: Kje sem izgubila sebe? Kdaj sem postala le še mama in žena – ne pa več Tanja?
Marko ni odnehal. Pripeljal je celo svojo mamo, gospo Marijo, ki mi je zabrusila: »Ti si kriva! Nikoli nisi bila dovolj dobra zanj!« Počutila sem se kot tujec v lastnem domu.
Ko sem končno vložila zahtevo za ločitev, se je začela prava drama. Marko me je obtoževal pred prijatelji in sorodniki: »Ona me hoče uničiti! Vse ji gre samo za denar!« Nekateri so mu verjeli – celo moja sestra Petra mi je rekla: »Mogoče bi morala še poskusiti rešiti zakon… Zaradi Lare.«
A Lara me je nekega večera objela in tiho rekla: »Mami, jaz nočem več poslušati kreganja. Raje bi bila s tabo sama.« Takrat sem vedela, da delam prav.
Sodni postopki so trajali mesece. Marko ni hotel podpisati ničesar brez groženj in izsiljevanj. »Podpiši vse name!« mi je kričal na hodniku sodišča v Ljubljani. Jaz pa sem stala tam – prestrašena, a odločena.
Včasih sem ponoči sanjala o tem, kako bi bilo, če bi ostala tiho in požrla vse zaradi miru v hiši. A potem sem se spomnila Lare in njenega pogleda – polnega strahu in žalosti.
Po enem letu bitke sem končno dobila skrbništvo nad Laro in pravico do polovice hiše. Marko se je odselil k Nini. Prvič po dolgem času sem zadihala s polnimi pljuči.
A brazgotine so ostale. Še vedno me boli vsakič, ko Lara vpraša: »Mami, zakaj tata ne pride več na rojstni dan?« Še vedno me stisne pri srcu, ko srečam Nino na tržnici in ona pogleda stran.
A danes vem: nisem izgubila sebe – našla sem novo Tanjo. Močno žensko, ki zna reči NE in zaščititi svojo hčerko.
Včasih sedim na terasi naše hiše in gledam Laro, kako se smeji s prijateljicami. Sprašujem se: Koliko mora ženska izgubiti, da znova najde samo sebe? In ali nam družba res kdaj odpusti to moč?