Po prazničnem kosilu sem odložila predpasnik in možu povedala: »Tvoja žena sem, ne brezplačna pomočnica tvoje družine«

»Nina, na prtu je madež. Saj ne boš pustila tako, ko pride župnik na blagoslov?«

Milena je stala na vratih jedilnice s prekrižanimi rokami, jaz pa sem v eni roki držala pekač, z drugo lovila pokrov lonca, ki mi je drsel na tla. Iz kuhinje je smrdelo po pregretem olju, v pečici se je sušila potica, iz dnevne sobe pa je prihajal glasen smeh mojega moža Mateja in njegovega očeta Jožeta.

Nihče ni opazil, da mi po zapestju teče kri. Pred desetimi minutami sem se urezala med rezanjem hrena.

»Bom zamenjala prt,« sem rekla.

Milena je z nohtom podrgnila po madežu.

»Pri nas je bilo za praznike vedno vse urejeno. Jaz sem tudi z majhnimi otroki zmogla.«

Tisti njen »pri nas« me je vedno zadel. Čeprav sva z Matejem že četrto leto živela v mansardi njegove domačije pri Škofji Loki in vsak mesec prispevala za elektriko, kurjavo ter obnovo strehe, to očitno nikoli ni bil moj dom. Bila sem nekdo, ki je prišel od zunaj in bi moral biti hvaležen, da sme ostati.

Pred tem praznikom sem dva dni kuhala. Kupila sem meso, jajca, smetano in pijačo, ker je Milena rekla, da imata z Jožetom ta mesec preveč stroškov z avtom. Tudi midva nisva imela denarja. Mateju so v delavnici zmanjšali ure, moj račun pa je bil že skoraj prazen zaradi obroka za streho.

Ko sem mu omenila, da bo kosilo drago, je skomignil.

»Saj je samo enkrat na leto. Ne kompliciraj.«

Tisto »samo enkrat« se je ponavljalo za veliko noč, božič, godove, rojstne dneve in koline. Vedno je obstajal razlog, da sem jaz nakupila, skuhala, postregla in potem še pomila. Milena je gostom govorila, kaj vse smo pripravili, kot da sva vse naredili skupaj. Jože pa je po kosilu položil roke na trebuh in rekel, da je snaha pri hiši vendarle koristna.

Sprva sem se temu celo smejala. Kaj pa naj bi drugega?

Tistega dne nas je bilo štirinajst. Medtem ko so drugi nazdravljali, sem nosila krožnike. Ko sem končno sedla, je bila juha že hladna.

»Nina, zmanjkalo je kruha,« je rekel Jože in s košarico pomahal proti meni.

Pogledala sem Mateja. Sedel je tik ob kruhu.

»Matej, ga lahko narežeš?«

Za trenutek je obstal, kot da sem ga prosila, naj podre steno.

Milena se je zasmejala.

»Pusti ga, saj je ves teden delal.«

Tudi jaz sem delala. V domu za starejše, v izmenah. Prejšnjo noč sem prišla domov ob pol enajstih, nato sem do dveh pekla potico. Vendar tega nisem rekla. Vstala sem in šla po kruh.

Po kosilu so se preselili v dnevno sobo. Milena mi je v kuhinji naložila še plastične posode.

»To spakiraj za sorodnike. Pa pazi, da Jožetovi sestri daš več mesa. Saj veš, kakšna je.«

Pomivalni stroj je že tretjič delal. Na pultu je ostala gora kozarcev. Noge so me pekle, ureznina se mi je spet odprla.

Takrat je v kuhinjo prišla Matejeva sestra Tjaša. Pogledala je nered, nato mene.

»Ti kar dobro izkoriščaš to, da živiš tukaj,« je rekla in vzela kos potice.

Mislila sem, da sem jo narobe slišala.

»Kako prosim?«

»Mama pravi, da bi lahko več prispevala. Ona ti vendar čuva otroka, kadar delaš popoldne.«

Najinega sina Jana je pazila dvakrat v treh mesecih. Obakrat mi je pozneje očitala, da je zaradi njega zamudila svojo nadaljevanko.

Odložila sem krožnik. Roke so se mi tresle.

»Danes sem vse plačala in pripravila jaz.«

Tjaša je zavila z očmi.

»No, zdaj pa ne delaj drame.«

V tistem trenutku je vstopila Milena.

»Kaj je spet?«

»Nič,« sem rekla, vendar je moj glas zvenel čisto drugače. »Samo zanima me, kaj bi morala še prispevati.«

Milena je stisnila ustnice.

»Ne bomo zdaj pred praznikom prali umazanega perila. Malo spoštovanja bi pa lahko pokazala.«

Nekaj v meni se je sesulo. Ali pa sestavilo, še danes ne vem.

Slekla sem predpasnik, ga položila na pult in šla po stopnicah v mansardo. Za seboj sem slišala Mileno, kako je rekla: »Točno sem vedela, da bo enkrat pokazala pravi obraz.«

Matej je prišel za menoj šele čez dvajset minut.

»Kaj ti je bilo treba tega?« je vprašal in zaprl vrata. »Mama je zdaj čisto iz sebe.«

Sedela sem na robu postelje in si povijala zapestje.

»Jaz sem krvavela spodaj. Pa nihče ni bil čisto iz sebe.«

Pogledal je rano, a ni stopil bližje.

»Saj veš, kakšni so. Malo ohladi glavo, pojdi dol in se opraviči. Zaradi miru.«

»Komu naj se opravičim? Ker sem nehala pomivati?«

»Ne obračaj mojih besed.«

Takrat sem ga vprašala nekaj, česar sem se dolgo bala.

»Matej, sem jaz zate žena ali pomočnica tvojih staršev?«

Molčal je. Iz pritličja se je slišalo rožljanje posode. Milena je očitno pomivala dovolj glasno, da sva oba vedela, kako zelo trpi.

»Seveda si moja žena,« je končno rekel.

»Potem se tako tudi obnašaj. Ko me ponižujejo, si tiho. Ko zmanjka denarja, jaz plačam. Ko je treba delati, vsi gledajo mene. Ti pa mi vedno rečeš, naj bom tiho zaradi miru. Čigavega miru, Matej? Mojega gotovo ne.«

Obraz mu je otrpnil.

»Kaj hočeš? Da se skregam s starši? Živiva pod njuno streho.«

»Streho odplačujeva tudi midva. In če cena te strehe pomeni, da nimam pravice do glasu, potem nočem več živeti tukaj.«

To ga je prestrašilo. Videla sem, kako je pogledal proti otroški sobi.

Povedala sem mu, da se morava v treh mesecih odseliti, pa čeprav v majhno najemniško stanovanje. Do takrat ne bom več sama pripravljala družinskih praznikov. Stroške si bomo razdelili, opravila tudi. Če me bo njegova mama žalila, bom odšla iz prostora. In če bo on spet zahteval, naj vse pogoltnem, bom odšla še dlje.

»To je ultimat,« je rekel.

»Ne. To so moje meje. Ultimat sem dobivala jaz vsak dan: prilagodi se ali pa si nehvaležna.«

Tisto noč je spal na kavču. Spodaj so vrata udarjala še dolgo v temo. Naslednje jutro me Milena ni niti pogledala, Jože pa je rekel, da sodobne ženske uničujejo družine.

Prvič mu nisem odgovorila. Janu sem oblekla jakno, vzela torbico in šla z njim na sprehod ob Sori. Tresla sem se, a sem dihala lažje.

Čez teden dni je Matej prinesel tri oglase za najemniška stanovanja. Ni se opravičil tako, kot sem upala. Rekel je le: »Nisem videl, kako hudo ti je.«

Odgovorila sem mu: »Nisi hotel videti.«

Še vedno ne vem, ali bo najin zakon zdržal. Vem pa, da mir, ki ga mora vedno plačati ista oseba, sploh ni mir.

Sem ravnala preostro ali sem samo končno naredila tisto, kar bi morala že zdavnaj?