Nikoli si nisem mislila, da mi bo postavil tak ultimat: Poroka z ločenim moškim

»Ne moreš pričakovati, da bom izbrisal svojo preteklost, Nika!« Marko je stal pred menoj v najinem majhnem stanovanju v Šiški, roke so mu drhtele, glas je bil napet kot struna. »Ali sprejmeš mene – z vsem, kar sem – ali pa…« Ni dokončal stavka. V tistem trenutku sem vedela, da je to ultimat.

V glavi mi je odmevalo: ‚Ali pa greva vsak svojo pot.‘ Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v taki situaciji. Ko sem pred dvema letoma spoznala Marka na rojstnodnevni zabavi pri prijateljici Tini, sem bila prepričana, da je on tisti pravi. Njegov nasmeh, toplina in iskrenost so me prevzeli. Vedela sem, da je ločen in da ima šestletnega sina Žana, a sem si govorila: »Ljubezen premaga vse.«

A realnost je bila drugačna. Moja mama, gospa Marjeta, je skoraj padla s stola, ko sem ji prvič omenila Marka. »Nika, kaj ti je? Ločen? In otrok? Saj veš, kako ljudje govorijo!« Oče je le molčal in gledal skozi okno. Pri nas doma v Kamniku so bile stvari vedno jasne: poroka enkrat za vselej, družina brez madežev. Vsaj tako so verjeli.

Prvič sem Marka pripeljala domov za božič. Mama je pripravila potico in pečenko, a napetost je bila otipljiva kot megla na Gorenjskem. Marko se je trudil biti prijazen, a mama ga je gledala skozi prste. Ko je Žan razbil steklen kozarec, je mama le zamrmrala: »Otroci iz razbitih družin…«

Tisto noč sem jokala v svoji sobi. Marko me je objel in rekel: »Nika, če ne moreš sprejeti mene in Žana, potem nima smisla.« Takrat sem prvič začutila dvom. Je ljubezen res dovolj? Lahko premagam predsodke svoje družine?

Sledili so meseci polni tihega boja. Vsakič, ko sem šla domov, me je mama spraševala: »Si prepričana? Kaj pa če se ponovi? Kaj če te zapusti kot svojo bivšo ženo?« Oče je le rekel: »Premisli dobro.«

Marko je bil potrpežljiv. Peljal me je na izlete na Bled, skupaj sva hodila na Rožnik in pila kavo v Tivoliju. Z Žanom sva se počasi zbliževala; naučil me je igrati Človek ne jezi se in mi risal srčke na liste papirja. A vsakič, ko sem videla mamin pogled ali slišala šepetanje sosedov – »Si slišala? Nika hodi z ločenim!« – me je stisnilo pri srcu.

Nekega večera sva sedela na klopci pred blokom. Marko me je pogledal naravnost v oči: »Nika, ne morem več živeti med dvema svetovoma. Ali sprejmeš mene in Žana kot svojo družino ali pa…«

»Ali pa kaj?« sem šepnila.

»Ali pa greva vsak svojo pot.«

Tisti večer nisem spala. V glavi so mi odmevale mamine besede in Markov pogled. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov z njim – kako me je držal za roko na sprehodu po Ljubljanici, kako sva skupaj kuhala večerjo in se smejala ob neumnih šalah. Spomnila sem se tudi vseh solz zaradi maminega razočaranja.

Naslednji dan sem šla k mami. Sedla sem za kuhinjsko mizo in rekla: »Mama, ljubim ga. In ljubim tudi Žana. Ne morem več živeti v senci tvojih pričakovanj.«

Mama je utihnila. Prvič v življenju ni imela odgovora. Oče je le pogledal stran.

»Če ga izbereš, nisi več moja hči,« je rekla tiho.

Srce mi je padlo v želodec. Vstala sem in odšla brez besed.

Teden dni nisem govorila z nikomer iz družine. Marko me je držal v objemu in rekel: »Nisi sama.« A jaz sem se počutila bolj osamljeno kot kdajkoli prej.

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Na vrata najinega stanovanja je potrkala mama. V rokah je držala škatlo z domačimi piškoti.

»Nika… mogoče sem bila prestroga. Ampak bojim se zate. Nočem, da trpiš.«

Objeli sva se in jokali obe.

Danes živim z Markom in Žanom v majhnem stanovanju v Ljubljani. Ni lahko – še vedno čutim očitke nekaterih sorodnikov, še vedno slišim šepetanja na ulici. A ko vidim Marka in Žana, vem, da sem izbrala prav.

Včasih pa se ponoči vprašam: Je bila moja ljubezen sebična? Sem imela pravico postaviti svoje srce pred družino? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?