Po poroki me je hčerka skoraj izbrisala iz svojega življenja – ko sem nekega večera prišla pred njena vrata, sem končno dojela, kaj se dogaja

»Mami, pojdi domov. Prosim.«

Nika je stala za napol odprtimi vrati stanovanja in z eno roko držala kljuko, kot bi se bala, da jih bom na silo odrinila. Za njo je v hodniku stal Rok. Nič ni rekel. Samo gledal me je s tistim mirnim, praznim obrazom, zaradi katerega sem se vsakič počutila kot vsiljivka.

V rokah sem držala lonec še tople goveje juhe in vrečko domačih rezancev.

»Tri dni se mi ne oglasiš,« sem rekla. »Potem mi napišeš, da si utrujena. Kaj naj si mislim?«

»Da sem utrujena.«

Njene besede so bile hladne. Skoraj naveličane.

Rok je stopil bliže in ji položil roko na ramo. Nika je ob njegovem dotiku otrpnila. Samo za trenutek, toda jaz sem videla.

Takrat sem bila prepričana, da mi jo je vzel.

Pred poroko sva si z Niko povedali vse. Ob sobotah sva šli na kavo v mesto, včasih samo do tržnice po solato in kruh. Klicala me je iz avtomobila, iz službe, celo iz garderobe, če se ni mogla odločiti, katero obleko kupiti. Ko jo je zapustil prvi fant, je tri noči spala pri nama z Jožetom, čeprav je bila že odrasla.

Potem je spoznala Roka.

Sprva mi je bil všeč. Bil je tih, urejen in vedno pripravljen pomagati. Jožetu je popravil vrtno lopo, meni je prinesel sadike paradižnika. Ko sta oznanila poroko, sem jokala od sreče.

Po poroki pa so se klici redčili.

Najprej ni bilo več sobotnih kav. Potem je začela odpovedovati nedeljska kosila. Vedno je imela razlago. Pranje perila. Obisk pri njegovih. Delo od doma. Utrujenost. Nova rutina.

»Saj ni nič narobe, mami,« mi je govorila. »Samo nisem več stara dvajset let.«

Toda ko sem jo vprašala, zakaj sama skoraj nikoli ne pride, je postala obrambna.

»Ker potem dve uri govoriš, kako me nič ni!«

»Ker te res nič ni!«

Tako sva se začeli prepirati. Po telefonu, v kuhinji, enkrat celo na parkirišču pred trgovino. Jaz sem pritiskala, ona se je umikala. Bolj ko se je umikala, bolj sem pritiskala.

Jože me je opozarjal, naj jo pustim dihati.

»Mojca, odrasla je. Ima svoje življenje.«

»To niso samo obveznosti,« sem vztrajala. »Prej ni bila taka.«

Neke nedelje sta vendarle prišla na kosilo. Nika je imela telefon ves čas ob krožniku. Ko sem jo vprašala, ali bo še malo pečenke, je pogledala Roka, preden je odgovorila.

»Ne, hvala.«

Tisti pogled me je zbodel.

Pozneje sem jo ujela samo v shrambi.

»Si ti v redu?« sem zašepetala.

Namrščila se je. »Zakaj ne bi bila?«

»Ker za vsako stvar pogledaš njega. Ker te nikamor več ni. Ker… ker nisi ti.«

Vrata shrambe so se odprla. Rok je stal na pragu.

»Greva, Nika?«

Ni zvenel jezno. Ravno to me je najbolj prestrašilo.

Nika je vzela plašč in odšla brez slovesa. Zvečer mi je poslala sporočilo, naj se ne vmešavam v njen zakon.

Dva tedna sva bili brez stika.

Potem me je ob pol enajstih zvečer poklicala. Ko sem se oglasila, sem slišala le njeno dihanje.

»Nika?«

»Mami…«

V ozadju so zaloputnila vrata.

»Pridi pome,« je hitro rekla.

Skočila sem iz postelje. Jože je že iskal ključe avtomobila. Toda še preden sva prišla do vhodnih vrat, je prispelo novo sporočilo.

Ne hodi. Vse je v redu. Samo sprla sva se.

Klicala sem jo sedemkrat. Ni se oglasila.

Naslednje jutro sem se odpeljala do njunega stanovanja v Medvodah. Tako sem se znašla pred tistimi napol odprtimi vrati z juho v rokah in s srcem, ki mi je razbijalo od strahu.

»Kaj se je zgodilo sinoči?« sem vprašala.

»Nič.«

»Prosila si me, naj pridem pote.«

»Bila sem razburjena.«

»Nika, poglej me.«

Pogledala me je. Oči je imela zabuhle.

Rok je za njo vzdihnil. »Spet delaš dramo.«

Takrat sem izgubila živce.

»Ti pa utihni! Odkar je s tabo, nima več prijateljic, nima časa za družino in še lastnega denarja ne more porabiti brez tvojega dovoljenja!«

Nika je prebledela.

Za skupni račun sem izvedela mesec prej, ko ni mogla plačati kave, ker je bila njena kartica zavrnjena. Takrat je rekla, da je šlo za bančno napako.

Rok se je grenko zasmejal. »Vidiš? Vse ji poveš in potem to uporabi proti nama.«

Nika je nenadoma povzdignila glas.

»Dovolj! Oba!«

Pogledala je najprej njega, potem mene.

»Rok preverja, koliko zapravim. Ne mara, da hodim ven brez njega. Če grem k vama, je dva dni slabe volje.« Glas se ji je tresel. »Ampak ti, mami… ti me kličeš petkrat na dan. Prideš brez najave. Sprašuješ sosede, ali je moj avto doma. Ne poslušaš me. Samo rešiti me hočeš.«

Zdelo se mi je, kot da me je udarila.

»Ker me skrbi.«

»Vem. Ampak včasih se počutim, kot da sem ujeta med vama. Če sem z njim, izdam tebe. Če pridem k tebi, kaznujem njega. Kje sem pa jaz?«

Nihče ni odgovoril.

Rok je umaknil roko z njenega ramena. Prvič sem na njegovem obrazu videla nekaj drugega kot mir. Jezo. Tiho, trdo jezo.

»Če greš zdaj z njo, se ne vračaj,« je rekel.

Nika se je sesedla vase. Potem pa je počasi stopila iz stanovanja. Brez torbe, brez plašča. Samo v copatih.

Slekla sem jopico in ji jo dala čez ramena. Nisem rekla, da sem imela prav. Čeprav sem si to tolikokrat želela slišati, v tistem trenutku ni pomenilo nič.

Pri nama je ostala tri tedne. Prve dni je večinoma spala. Rok ji je pošiljal sporočila, od opravičil do očitkov. Enkrat ji je napisal, da ga je uničila. Drugič, da brez njega ne zna živeti.

Tudi jaz sem se morala učiti molčati. Nisem je spraševala, ali bo vložila zahtevo za ločitev. Nisem skrivala njenega telefona. Ko je šla na sprehod, je nisem klicala po desetih minutah.

Ni bilo lahko. Še vedno ni.

Nika si je našla majhno najemniško stanovanje. Z Rokom se pogovarjata le še ob navzočnosti svetovalke. Z menoj gre včasih na kavo, vendar ne vsako soboto. In zdaj razumem, da ljubezen ni pravica do stalnega dostopa do človeka.

Še vedno me stisne, ko se kakšen dan ne oglasi. A namesto petih klicev ji pošljem eno sporočilo: Tukaj sem, če me potrebuješ.

Se vam zdi, da sem jo s svojo skrbjo dušila, čeprav sem čutila, da nekaj ni prav? Kje se konča materinska skrb in začne nadzor?