Med dvema domovoma: Kako sem se naučila odpustiti svoji tašči – resnična zgodba o družinskih mejah in moči ljubezni

»Ne moreš tako govoriti z mano!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v kuhinji svoje tašče, medtem ko je v zraku visel vonj po prežganem golažu in neizrečenih besedah. Moj mož, Matej, je nemo stal ob vratih, v očeh mu je bilo videti tisti znani strah pred prepiri. Tašča, gospa Marija, je stala pred menoj, roke prekrižane na prsih, obraz napet kot struna. »Samo želim ti pomagati, Tanja. Saj veš, da mislim dobro,« je rekla s tistim tonom, ki je vedno pomenil: ‚Naredi po moje ali pa boš obžalovala.‘

Tisti trenutek sem vedela, da sem na robu – ne le prepira, ampak nečesa večjega. Leta sem požirala njene pripombe o tem, kako kuham, kako vzgajam otroke, kako skrbim za Mateja. »Pri nas doma smo vedno delali tako,« je bila njena mantra. In jaz? Jaz sem bila tista ‚pripeljana‘ v družino, tista, ki naj bi se prilagodila.

Spomnim se prvega božiča pri njih. Sedela sem za mizo in gledala, kako Marija razdeljuje darila – vsakemu otroku nekaj posebnega, mojemu sinu pa le par nogavic. Takrat sem prvič začutila tisto topo bolečino v prsih. Matej mi je šepnil: »Ne jemlji si k srcu, mama je pač taka.« Ampak kako naj ne bi? Kako naj ne bi čutila, da nikoli ne bom dovolj dobra?

Leta so minevala in jaz sem postajala vedno bolj utrujena. Vsak obisk pri tašči je bil kot hoja po jajcih. Vedno sem pazila na vsako besedo, na vsak gib. Ko sem rodila drugo hčerko, je Marija rekla: »Škoda, da ni fant. Saj veš, pri nas so fantje vedno bolj zaželeni.« Takrat sem prvič začutila bes – ne le žalost ali razočaranje, ampak pravi bes. Zakaj mora biti vedno tako? Zakaj ne more preprosto sprejeti mene in mojih otrok?

Nekega dne sem sedela na kavču in gledala skozi okno na deževen marčevski dan. Otroka sta se igrala na tleh, Matej je bil v službi. Telefon je zazvonil – Marija. »Tanja, pridi popoldne pomagat pri vrtu. Saj imaš čas, kajne?« Nisem imela časa. Imela sem službo na polovični delovni čas in dva otroka. A spet sem rekla: »Seveda, pridem.«

Ko sem popoldne stala na njenem vrtu in pulila plevel z rokami do komolcev v blatu, sem začutila solze v očeh. Zakaj vedno rečem ‚da‘, ko mislim ‚ne‘? Zakaj ne znam postaviti meje? Ko sem zvečer prišla domov, je Matej sedel pred televizijo. »Kako je bilo?« me je vprašal brez posebnega zanimanja.

»Matej, jaz ne morem več tako. Tvoja mama pričakuje preveč od mene. Ne morem biti ves čas na voljo.«

Pogledal me je s tistim praznim pogledom: »Veš, da ji veliko pomeniš. Samo pomaga ti.«

»Ne pomaga mi! Diktira mi!« sem izbruhnila in prvič v vseh teh letih planila v jok pred njim.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Pri nas doma…«, »Saj mislim dobro…«, »Škoda, da ni fant…« Zjutraj sem se odločila: dovolj imam.

Ko sva naslednjič šli skupaj po vnuke v vrtec, sem ji rekla: »Marija, rada bi se pogovorila z vami.«

Presenečeno me je pogledala: »O čem pa?«

»O tem, kako se počutim v tej družini.«

Zavila je z očmi: »Spet nekaj kompliciraš.«

Globoko sem vdihnila: »Ne kompliciram. Samo želim povedati svoje občutke. Včasih imam občutek, da nikoli nisem dovolj dobra za vas.«

Za trenutek je utihnila. Potem pa: »Tanja, jaz samo želim najboljše za Mateja in otroke.«

»Ampak jaz nisem samo žena in mama – sem tudi jaz. In potrebujem spoštovanje.«

Nekaj trenutkov sva molčali. Potem je rekla: »Mogoče res kdaj pretiravam.«

To je bil prvi majhen premik.

A ni bilo konec. Ko sem naslednjič rekla ‚ne‘, ko me je prosila za pomoč na vrtu, je bila užaljena cel teden. Matej mi je očital: »Zdaj si pa res pretiravala.« Otroka sta čutila napetost.

Včasih sem se spraševala: ali sploh še ljubim Mateja? Ali lahko preživim v tej družini? A potem so prišli trenutki nežnosti – ko me je hčerka objela in rekla: »Mami, ti si najboljša.« Ko mi je sin narisal risbico z vsemi nami skupaj.

Počasi sem začela postavljati meje. Vedno znova sem si ponavljala: »Tudi jaz štejem.« Ko me je Marija poklicala in prosila za uslugo, sem včasih rekla: »Danes ne morem.« Prvič v življenju sem začutila olajšanje.

Nekega dne me je poklicala in rekla: »Tanja, oprosti za vse tiste stvari… Vem, da nisem bila vedno prijazna.«

Solze so mi stekle po licih. Prvič sva se resnično pogovorili – o njenih strahovih pred staranjem, o tem, kako jo skrbi za sina in vnuke.

Danes še vedno ni vse popolno. Včasih se še vedno sporečeva. A zdaj vem – lahko rečem ‚ne‘, lahko povem svoje občutke in še vedno ostanem del družine.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi med dvema domovoma – med pričakovanji svoje družine in družine svojega partnerja? Kdaj bomo začele verjeti, da smo vredne spoštovanja – prav take kot smo?