Mož me je zapustil zaradi mlajše, mama me zaradi demence ni več prepoznala, nato pa sem izvedela še, da imam raka

»Ne vračam se, Maja. S Tjašo bova poskusila skupaj.«

Borut je to izrekel v najini kuhinji, medtem ko je na štedilniku kipelo mleko, mama pa je iz dnevne sobe kričala, da sem ji ukradla denarnico. Najin šestnajstletni sin Luka je stal na hodniku v nogavicah in očeta gledal, kot da ga vidi prvič.

»Kdo je Tjaša?« je vprašal.

Borut ni odgovoril njemu. Pogledal je mene.

»Saj veš, da že dolgo ne gre.«

Nisem vedela. Vedela sem, da je utrujen. Da pogosto ostaja dlje v službi. Da telefon nosi celo v kopalnico. Nisem pa vedela, da ima osemindvajsetletno sodelavko, najeto stanovanje v Domžalah in pripravljeno torbo v prtljažniku.

Jaz sem bila stara sedeminštirideset let. Skrbela sem za sina, hodila v računovodstvo za skrajšan delovni čas in vsak dan obiskovala mamo Marijo, ki je živela dve ulici stran. Zadnje mesece je puščala prižgan štedilnik, skrivala ključe in sosede obtoževala, da ji prestavljajo rože.

Tisti večer je Borut odšel. Mleko je steklo čez rob, mama pa je svojo denarnico našla v zamrzovalniku.

»Ti si jo dala tja,« mi je rekla. »Da bi iz mene naredila noro.«

Luka je brez besed pobrisal štedilnik.

Prve tedne sem živela, kot da tečem za vlakom, ki je že odpeljal. Zjutraj sem Luki pripravila malico, nato šla k mami preverit zdravila. Potem služba, trgovina, kuhanje, pranje. Zvečer sem Borutu pošiljala sporočila o položnicah, on pa je odgovarjal samo: »Bom uredil.«

Ni uredil.

Kredit za stanovanje je šel z najinega skupnega računa, na njem pa ni bilo več njegove plače. Ko sem ga poklicala, je zavzdihnil.

»Tjaša in jaz imava tudi stroške.«

»Tvoj sin ima tudi stroške.«

»Ne vleci Luke v to.«

Takrat sem prvič zakričala. Tako glasno, da sem se sama prestrašila.

»Ti si ga potegnil v to, ko si odšel!«

Luka je pogovor slišal iz svoje sobe. Naslednje jutro je rekel, da ne potrebuje novih športnih copat. Stari so mu bili premajhni, palec mu je že tiščal ob rob, pa se je vseeno nasmehnil in dejal, da so še čisto v redu.

To me je bolelo bolj kot Borutov odhod.

Mama se je medtem slabšala. Neko noč me je ob treh poklicala policija. Našli so jo pri avtobusni postaji v spalni srajci. Trdila je, da gre v tovarno, kjer je delala pred štiridesetimi leti.

Ko sem prišla ponjo, me ni prepoznala.

»Ne dotikajte se me,« je siknila in zamahnila proti meni. »Moja hči bo prišla.«

»Mami, jaz sem. Maja.«

Za nekaj sekund me je gledala. Nato je zajokala in se me oklenila.

Naslednji dan pa mi je očitala, da sem jo osramotila pred sosedi.

Brata Dejana sem prosila, naj vsaj dvakrat na teden pride k njej. Živel je dobre pol ure stran, imel avto in odrasli hčerki.

»Maja, jaz ne znam z njo,« je rekel. »Tebe je vedno bolj poslušala.«

Skoraj sem se zasmejala. Mama me ni poslušala niti takrat, ko je bila zdrava. Dejan pa je vseeno znal priti ob nedeljah na kosilo in odnesti pol prtljažnika vložene zelenjave.

Potem sem nekega jutra pod prho zatipala zatrdlino v levi dojki.

Najprej sem se prepričevala, da ni nič. Čez nekaj dni sem poklicala zdravnico. Sledili so pregledi, čakanje in tisti hladni hodniki, kjer vsi gledajo v tla. Ko je zdravnica rekla »maligna sprememba«, sem opazila samo, da ima na mizi skodelico z narisano pikapolonico.

»Ali bom umrla?« sem vprašala.

Glas ni zvenel kot moj.

Pojasnjevala mi je zdravljenje, operacijo in kemoterapijo. Jaz pa sem razmišljala, kdo bo pazil mamo in kdo bo Luki plačal šolsko ekskurzijo.

V avtu sem sedela skoraj eno uro. Boruta sem poklicala trikrat. Ni se oglasil. Ko je končno vrnil klic, sem mu povedala.

Nastala je tišina.

»Ojoj, Maja. Res mi je žal.«

Ojoj. Kot da sem mu povedala, da mi je počila cev v kopalnici.

»Lahko prideš danes k Luki?«

»Danes ne morem. S Tjašo sva že nekaj dogovorjena.«

Takrat se je v meni nekaj podrlo. Ne zaradi ljubice. Niti zaradi bolezni. Zaradi spoznanja, da človeka, na katerega sem se naslanjala dvaindvajset let, preprosto ni več.

Luka me je našel v avtomobilu pred blokom. Sedel je na sovoznikov sedež in čakal, da spregovorim.

»Rak imam,« sem rekla.

Obrnil je obraz proti oknu. Ramena so se mu zatresla.

»A boš umrla?«

»Ne nameravam.«

To je bila edina obljuba, ki sem jo takrat lahko dala.

Po začetku zdravljenja nisem več zmogla vsega. Po kemoterapiji mi je bilo slabo, mama pa me je klicala tudi petnajstkrat na dan. Enkrat me je obtožila, da sem ji zastrupila juho. Dejan je še vedno govoril, da ima veliko dela. Borut je nakazoval manj, kot sva se dogovorila, ker naj bi tudi njemu bilo težko.

Jaz pa sem razpadala. Kričala sem na Luko zaradi drobtin na mizi, nato pa se zaklenila v kopalnico in jokala. On je pred vrati tiho rekel:

»Mami, ni treba, da si ves čas močna.«

On bi moral skrbeti za šolo in prijatelje, ne zame.

Onkologinja me je napotila k psihologu Roku. Na prvem pogovoru sem mu razlagala, kaj potrebujejo mama, Luka, Borut in Dejan.

»Kaj pa potrebujete vi?« me je vprašal.

Nisem znala odgovoriti.

Po dolgih letih sem prvič slišala, da lahko rečem ne. Da demenca pojasni mamino vedenje, vendar ne pomeni, da moram sama nositi vso skrb. Da Borutova odločitev ni dokaz, da sem premalo ženska. In da Luka potrebuje mamo, ne mučenice.

Ni šlo čez noč. Mater sem s pomočjo centra za socialno delo vključila v dnevno varstvo, čeprav me je obtožila, da se je hočem znebiti. Dejanu sem povedala, da bo prevzel dva popoldneva na teden ali pa bova skupaj plačala pomoč na domu.

»Vedno mora biti po tvoje,« je zabrusil.

»Ne. Samo ne bo več vse po vaše.«

Odložila sem telefon in se tresla še deset minut. A ga nisem poklicala nazaj.

Tudi Borutu sem prek odvetnice poslala predlog za ureditev preživnine in kredita. Rekel je, da sem postala hladna. Morda sem res. Ali pa sem samo nehala prositi za stvari, ki bi morale biti samoumevne.

Med zdravljenjem mi je Luka obril lase. Roke so se mu tresle, zato je za levim ušesom ostal majhen šop. Pogledala sva se v ogledalo in se začela smejati. Nato sva oba jokala.

»Čuden frizer si,« sem rekla.

»Pa še zastonj delam.«

Zdravljenje je prijelo. Ne upam si reči, da je vse dobro. Mama ima dneve, ko me objame, in dneve, ko mi reče, da sem ji uničila življenje. Z Dejanom govoriva samo o nujnih stvareh. Borut prihaja po Luko neredno, med nama pa je ostala razpoka, čez katero ne znam več stopiti.

Toda plačujem položnice, hodim na preglede in včasih mirno spijem kavo, še preden se začnejo telefonski klici. To se mi je nekoč zdelo malo. Zdaj vem, da ni.

Še vedno se sprašujem, ali sem slaba hči, ker sem postavila mejo, ali pa sem se s tem prvič zares rešila. Koliko mora človek dati družini, preden sme končno nekaj ohraniti tudi zase?