Sinu sem odprla vrata svojega doma, potem pa sem nekega večera ugotovila, da v lastni hiši nimam več besede

»Mami, ne moreš kar vstopati. Tudi midva imava pravico do zasebnosti.«

Rok je stal na vrhu stopnic in me gledal, kot da sem tujka. V roki sem držala košaro njegovega mokrega perila, iz kopalnice pa je tekla voda po hodniku. Moja kopalnica. Moje stopnice. Hiša, za katero sem po moževi smrti še devet let odplačevala posojilo.

»Vstopati kam?« sem vprašala. »Rok, to je moja hiša.«

Nika je stopila iz spalnice v moji stari jopici. Tisti, ki mi jo je pokojni Jože kupil za rojstni dan.

»Spet začenjaš,« je rekla in zavila z očmi.

Takrat me je prvič zares stisnilo pri srcu. Ne zaradi jopice. Zaradi načina, kako je rekla. Kot da sem nadležna starka, ki se vtika v življenje mladih, ne pa ženska, ki jima je odprla vrata, ko nista imela kam.

Vse se je začelo osem mesecev prej. Rok me je poklical nekega deževnega novembrskega večera. Z Niko sta morala zapustiti najemniško stanovanje v Škofji Loki, ker je lastnik stanovanje prodal. Novo je bilo predrago, Rokova pogodba v skladišču pa je bila sklenjena le za določen čas.

»Samo za kakšna dva meseca,« je rekel. »Da nekaj prihraniva.«

Kako naj bi rekla ne edinemu sinu? Pripravila sem jima sobo v zgornjem nadstropju, oprala posteljnino in izpraznila omaro. Celo televizor sem prestavila v kuhinjo, da bi imela zgoraj več miru.

Prve tedne je bilo lepo. Nika je ob nedeljah spekla pecivo, Rok je nanosil drva in mi popravil pipo. Zvečer smo sedeli pri mizi, pili čaj in se smejali. Po dolgem času hiša ni bila tiha.

Potem sta dva meseca postala štirje.

Najprej sta nehala spraševati, ali lahko povabita prijatelje. Nekega petka sem prišla iz popoldanske izmene v domu starejših in pred hišo našla pet avtomobilov. V kuhinji so bile prazne steklenice, mastni krožniki in drobtine po tleh. Nekdo je pepel stresel v mojo lončnico.

»Jutri bova pospravila,« je zamrmral Rok.

Naslednje jutro sta spala do poldneva. Pospravila sem jaz, ker nisem mogla skuhati kosila v tistem neredu.

Potem je Nika začela prestavljati moje stvari. Posode ni več zlagala tja, kjer sem jih imela trideset let. Zavese v dnevni sobi je snela, ker so bile po njenem »staromodne«. Ko sem jih obesila nazaj, jih je čez dva dni spet pospravila v omaro.

»Saj samo malo urejava,« mi je pojasnila. »Tukaj je vse tako temačno.«

Urejava. Ta beseda me je zabolela bolj, kot bi priznala.

Računi so medtem rasli. Več vode, več elektrike, več hrane. Rok mi je prvi mesec dal sto evrov. Naslednji mesec je rekel, da mora popraviti avto. Potem je prišla registracija. Nato je Nika ostala brez dela v trgovini in nenadoma ni bilo primernega trenutka, da bi omenila denar.

Jaz pa sem začela gledati cene vsakega jogurta. Po službi sem jemala dodatne izmene. Domov sem prihajala z bolečimi nogami, pomivalno korito pa je bilo polno.

Nekega večera sem ju prosila, naj vsaj izmenično kuhata.

Nika je odložila telefon in vzdihnila.

»Marjeta, jaz nisem prišla sem za gospodinjo.«

»Tudi jaz ne,« sem ji odgovorila.

Rok je ves čas gledal v krožnik.

»Reci kaj,« sem ga prosila.

»Kaj naj rečem? Vedno iščeš težave.«

Tisto noč nisem spala. Poslušala sem njune korake nad sabo in se spraševala, kdaj je moj sin nehal videti mene. Ne lastnice hiše. Mene, svojo mamo.

Čez nekaj dni sem v kuhinji našla načrt za prenovo zgornjega nadstropja. Na njem je bilo narisano, kje bi podrla steno in uredila večjo kopalnico. Ob strani je z Nikino pisavo pisalo: »Ko bo hiša prepisana.«

Roke so se mi začele tresti.

Ko sta prišla domov, sem papir položila na mizo.

»Kaj je to?«

Rok je prebledel, Nika pa niti malo.

»Samo pogovarjala sva se,« je rekla. »Saj bo hiša nekoč tako ali tako Rokova.«

»Ko bom mrtva, misliš?«

»Nisem tako rekla.«

»Ampak tako si mislila.«

Rok je udaril z dlanjo po mizi.

»Dovolj! Zakaj moraš vse obrniti v dramo? Midva si skušava ustvariti prihodnost.«

»Na moj račun,« sem rekla. Glas se mi je lomil, vendar sem nadaljevala. »Do konca naslednjega meseca se izselita.«

Nastala je tišina. Slišala sem samo hladilnik in dež ob kuhinjskem oknu.

Rok me je pogledal s takšnim prezirom, da ga skoraj nisem prepoznala.

»Lastnega sina mečeš na cesto.«

»Ne. Odraslemu sinu dajem rok, da si najde stanovanje.«

Naslednje tedne sta z menoj govorila samo, kadar je bilo nujno. Nika je pred sorodniki pripovedovala, da sem ju izgnala zaradi nekaj neumitih krožnikov. Poklicala me je celo moja sestra Milena in rekla, naj bom bolj razumevajoča.

»Mladim je danes težko,« je rekla.

»Vem,« sem odgovorila. »Ampak tudi jaz nisem njuna brezplačna čistilka.«

Na dan selitve je Rok nosil škatle do kombija. Našel je manjše stanovanje v Medvodah. Drago, a očitno ne nemogoče, kot je trdil prej.

Ko je odnesel zadnjo škatlo, je položil ključ na omarico.

»Upam, da si zadovoljna,« je rekel.

Hotela sem ga objeti. Res sem hotela. Toda stal je trdo, z rokami ob telesu.

»Nisem zadovoljna, Rok. Samo utrujena sem.«

Nika me ni niti pogledala. Avto je speljal, jaz pa sem ostala pred hišo v copatih, čeprav je bilo zunaj mrzlo.

Ko sem se vrnila noter, me je tišina skoraj podrla. Na kuhinjski mizi je ostal madež od skodelice. Usedla sem se in jokala. Ne zato, ker sta odšla. Jokala sem, ker sem čutila olajšanje.

In zaradi tega me je bilo sram.

Minili so trije meseci. Rok se oglasi redko. Za rojstni dan mi je poslal kratko sporočilo. Nika se ni oglasila. Hiša je spet urejena, računi so nižji in zvečer lahko v miru sedim v svoji dnevni sobi. Pa vendar ob vsakem avtomobilu pred hišo pogledam skozi okno in upam, da je on.

Še vedno se sprašujem, ali sem rešila svoj dom, a izgubila sina. Bi vi na mojem mestu še vztrajali ali bi zaradi družine še naprej molčali?